Uroš Acman, Maja Alibegović, Matija Brumen, Jasna Jernejšek, Mirta Kokalj, Boštjan Pucelj, Jernej Skrt, Špela Škulj, Tanja Verlak, Špela Volčič Fotomorgana 3 vključuje dela desetih umetnic in umetnikov mlajše generacije, ki kot osrednje izrazno sredstvo uporabljajo fotografijo. Vsak izmed njih se predstavlja z manjšo serijo fotografij, ki je individualni konceptualni umetniški projekt. Razstava prinaša selektiven
Uroš Acman, Maja Alibegović, Matija Brumen, Jasna Jernejšek, Mirta Kokalj, Boštjan Pucelj, Jernej Skrt, Špela Škulj, Tanja Verlak, Špela Volčič
Fotomorgana 3 vključuje dela desetih umetnic in umetnikov mlajše generacije, ki kot osrednje izrazno sredstvo uporabljajo fotografijo. Vsak izmed njih se predstavlja z manjšo serijo fotografij, ki je individualni konceptualni umetniški projekt.
Razstava prinaša selektiven vpogled v fotografsko produkcijo mlajših ustvarjalk in ustvarjalcev v Sloveniji, ki jih povezujejo nekatere generacijske značilnosti. Njihov ustvarjalni pristop je vedno racionalen, premišljen in načrtovan, zato uspevajo resničnost predstaviti na drugačen način. Medtem ko nekateri fotografirajo spontano ulovljene motive, drugi prizore nameščajo in režirajo. Vsi pa v svojem delu beležijo stvarnost, ki jo obenem tudi komentirajo in do nje zavzemajo osebno stališče.
Umetniki racionalizacijo in intelektualizacijo uporabljajo kot sredstvi distanciranja pri upodabljanju stvarnosti, vendar pri tem ne izkazujejo neposredne čustvene vpletenosti. Racionalizacijo in intelektualizacijo, ki v psihologiji veljata za obrambna mehanizma, uporabijo kot sredstvi konceptualne umetnosti. Avtorji na račun nadzorovane vpletenosti in lastne distance dosegajo znatno objektivnost, hkrati pa sporočila zgolj nakazujejo ter stremijo k provokativnosti. Teme, ki jih obravnavajo, so vselej univerzalne in družbenokritične.
Matija Brumen v seriji Nachtobjekte opozarja na obstoj neopaznih, a vitalnih arhitekturnih in oskrbovalnih elementov v našem okolju. Jernej Skrt pozabljene in nenaseljene morske obale v seriji Hoja po robu (Obale Jadranskega morja) hkrati izostruje in zamegljuje, poudarja in prikriva ter poskuša ujeti intuitivno podobo navidez idiličnega sveta. Špela Škulj v seriji Vanishing Landscapes beleži zamegljeno industrijsko pristanišče, ki daje vtis opustošene puščave v nedoločljivi prihodnosti. Boštjan Pucelj v seriji Zbogom skozi posnetke povsem običajnih in nezaznamovanih delov idilične krajine predstavlja mesta, kjer so se zgodili samomori. Tanja Verlak v seriji Polnoč v Mumbaju lovi neulovljivo, skrivnostno in ezoterično ter tako beleži sicer nevidne in neopažene fenomene. Jasna Jernejšek v parodični seriji Barbie svet je lep prenaša občutke osiromašenja medčloveških odnosov; lutka (Barbie) ima večen nasmeh, ki kljub skoraj tragičnim situacijam daje slutiti, da je vse v najlepšem redu. Maja Alibegović v seriji Mleko s seksualno konotirano šokantno, tragično in humorno situacijo gledalca provocira in pri njem vzbuja čustvene odzive. Mirta Kokalj se v seriji Saints zgleduje po krščanskih verskih podobah, na katerih sama nastopi s prepoznavno, včasih že vsiljeno identiteto ženske v sodobni družbi ter njenimi izpostavljenimi atributi. Špela Volčič v seriji Fuscum subnigrum rekonstruira po naročilu naslikane, razkošne in dragocene baročne šopke nizozemskih bogatašev in jih nadomesti z umetnimi cvetovi množične proizvodnje. Uroš Acman se v seriji Fei loteva človekovih neuresničljivih želja in jih ponazori z mitološkim motivom – Ikarjevo željo po letenju.
Denis Volk
Organizacija Galerija Photon v sodelovanju s Kino Šiška.
/fotografija: Jasna Jernejšek, Barbie svet je lep , 2013/
