Eden od najprepoznavnejših avstrijskih koreografov Willi Dorner v predstavi Eno izhaja iz metodološko asketske, t.i. enobesedne in konkretne poezije avstrijskega vizualnega umetnika in pesnika Heinza Gappmayrja (1925−2010). Z njo ustvari žanrsko hibridno koreografsko krajino, v kateri se v duete zapletajo znaki, črke, številke, predmeti, telesa, grafične oblike, črte in pike.
Lahko bi rekli, da se pred nami razprostre koreografska krajina (oblika prostora in čas), v kateri konkretne materialnosti, oblike ter njihovi znakovni substituti vstopajo v različna razmerja. Gledalcu je v ločenih medijih razvidna proizvodnja predstave, kakor tudi njen filmski produkt, prav zaradi tega je njegov režim gledanja pred dvema hkratnima nalogama, ob katerih mora sam sprejemati umetniške odločitve. Ta koreografska formula, neenakost ali enačba se razpre kot urejena koreografska algebra, gledalec pa ji mora sam pripisati tisti člen, ki ga Joseph Kosuth s svojimi instalacijami v 60. letih 20. stoletja razume kot jezik, diskurz ali slovarsko definicijo.
Koncept in koreografija/Concept and choreography: Willi Dorner
Izvajalca/Performers: Esther Steinkogler, Chris Owen
Scenografija/Stage design: Eric Klaering
Video: Adnan Popović
Glasba in oblikovanje zvoka/Music and dound design: Dieter Kovacic
Produkcija/Production: Stefanie Reichl, Emanuela Panucci
Vstopnica velja tudi za predstavi A P N E A in mono(p)LES.
Več info: www.cofestival.si.
+++
Kino Šiška, Katedrala, 20. 9. 2017, po predstavi A P N E A
Sic!, pogovor: Razstavljanje pogleda
Sogovorniki: članici sic! in občinstvo.
Parametri pogovora: o predstavah Eno in Drobir, igra, naključje, premeščanje perspektiv, igranje s formati.
Task: igra.