Transcendentalni puščavski blues. Zmagoslavna vrnitev. Polni iskric in čudežev.
To so samo izbrani naslovi iz tujih medijev, ki so pospremili letošnji, četrti album skupine iz Timbuktuja, ki je v tem stoletju prevetrila malijsko glasbeno sceno, še posebno tisti del, ki je vezan na ljudstvo Songhai na severu Malija in katerega guru je bil legendarni Ali Farka Touré. A zdi se, da se je novi glasbi tria še najbolj približal angleški The Guardian, ki je album pospremil z naslovom Malijski rockerji naredijo čudovit akustični obrat.
Če album Héritage res zveni bolj akustično, pa na začetku kariere uporniških mladcev, ki so prve posnetke zaradi vojne na severu naredili v pregnanstvu, južneje v prestolnici Bamako, ni bilo tako. Prijavili so se na avdicijo, ki jo je organizirala nevladna organizacija Africa Express pod vodstvom Damona Albarna. To jih je pripeljalo v studio, kjer so v sodelovanju z Nickom Zinnerjem, kitaristom Yeah Yeah Yeahs, posneli prvi komad Soubour, ki je izšel na kompilaciji Africa Express. Sodelovanje z Zinnerjem so nadaljevali pri snemanju prvenca Music in Exile, ki je izšel leta 2015 ter jih katapultiral na odre in festivale po vsem svetu. Izid albuma je sovpadal s predvajanji filma Samo prek naših trupel (They Will Have To Kill Us First), v katerem so imeli eno izmed glavnih vlog in ki je bil predstavljen na Drugi godbi 2016 v Kinu Šiška.
Tik po izidu tretjega albuma Optimisme jim je, tako kot veliko drugim, zagodla pandemija covida. Obstali so v domačem Timbuktuju. Šele letos, po več kot petih letih, se vračajo na evropske odre. In če ne bi bilo Druge godbe, bi igrali samo v Angliji. Zato tokrat na njihov koncert ne vabimo samo domačega in okoliškega občinstva. Dobrodošla, Evropa!
Songhoy Blues so Aliou (vodilni glas), Omar (kitara) in Garba (kitara) Touré ter niso v sorodu. Nathanael Dembelé igra bobne in tolkala. Igrajo malijsko tradicionalno glasbo, ki ji nekateri pravijo puščavski blues.
Aïta Mon Amour
Še preden sta izdala prvi album Abda (januar 2025), sta Maročanka Widad Mjama (pionirka maroškega rapa) in Tunizijec Khalil Epi (ena ključnih osebnosti arabske elektronske glasbe) postala hit glasbenih festivalov in svobodnih prizorišč, ki so prepoznali moč tradicije v kontekstu najsodobnejših arabskih godb. Svilenost, ki se nastavlja puščavskemu pišu žive elektronike in električnemu oudu.
AÏTA je poezija, ki so jo izvajale ženske, znane kot Chikhates, in sega vse tja v 12. stoletje. Ta maroški zaklad sta odprla Widad in Khalil ter v njem našla bisere, ki jih darujeta občinstvu v obliki unikatnega spoja petja in glasbene spremljave. Obudila sta zvoke, ki jih še nismo slišali. Videli bomo obrise veličastnih žensk iz pokrajine Abda, ki so človeštvu podarile presunljivo zapuščino. Oživela je s projektom Aïta Mon Amour. Nevidni dotik, ki ni nič drugega kot darilo ljubezni. Indie rock iz 12. stoletja!
Za fene: Acid Arab, Agadir, Bab L’Bluz.
Widad Mjama, glas; Khalil Epi, električni oud, elektronika
Organizacija: Koprodukcija Druge godbe in Kina Šiška
