CoFestival Utva (1895) Antona P. Čehova, ki jo je sam opredelil kot komedijo, je bila prvič uprizorjena leta 1896 in doživela neuspeh, dve leti kasneje pa z uprizoritvijo v MHATu v režiji Stanislavskega postala legendarna. Tomi Janežič se je loteva drugič, tokrat je delo na predstavi izšlo iz dela s študenti podiplomskega študija igre na
CoFestival
Utva (1895) Antona P. Čehova, ki jo je sam opredelil kot komedijo, je bila prvič uprizorjena leta 1896 in doživela neuspeh, dve leti kasneje pa z uprizoritvijo v MHATu v režiji Stanislavskega postala legendarna. Tomi Janežič se je loteva drugič, tokrat je delo na predstavi izšlo iz dela s študenti podiplomskega študija igre na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, nadaljevalo pa z razširjeno ekipo igralcev v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu. Proces je trajal 16 mesecev in je temeljil na intenzivnem igralskem delu in praktični analizi teksta – skozi akcijo, v prostoru. Uprizoritev tematizira ustvarjalnost samo in poskuša teme drame obravnavati ne le na ravni vsebine, temveč tudi v uprizoritvenem, oblikovnem smislu, z različnimi gledališkimi sredstvi. Skozi proces se je tako za vsako dejanje izkristalizirala tema, ki jo predstava obravnava skozi specifične uprizoritvene postopke, strategije in fokus. Utva je obsežen umetniški projekt, sestavljen iz štirih predstav – dejanja so vsebinsko, tematsko in uprizoritveno zaključene celote – ki vključuje in prehaja skozi različna umetniška polja.
»Potrjeni pustolovec med režiserji, Tomi Janežič, se odloča, da postavi Utvo v celoti, skupaj z vsemi njegovimi dihotomijami (komedija/tragedija, starost/mladost, tradicija/novo) in dvoumnostmi (življenje-umetnost/realnost-iluzija/vsebina-forma). S Čehovim in s študenti drame ter njihovimi profesorji, takorekoč – v samem izhodišču (centru), je iskal je odgovor na vprašanje »Kako?« In odgovor na vprašanje »Zakaj?« da predstava sama.« (Iz kritike Igorja Burića)
http://www.snp.org.rs/latinica/predstave/galeb—
Režija, scenografija in oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič
Dramaturgija: Katja Legin
Kostumografija: Marina Sremac
Skladatelj: Isidora Žebeljan
Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Koscenograf: Željko Piškorić
Asistent režije: Dušan Mamula in Dimitrije Dinić
Asistentka kostumografije: Snežana Horvat
Režija in montaža filma: Tomi Janežič
Kamera: Srdjan Đurić
Ton: Uroš Stojnić
Producentka: Elizabeta Fabri
Igralska zasedba:
Jasna Đuričić: Irina Nikolajevna Arkadina
Filip Đurić: Konstantin Gavrilovič Trepljev – Kostja
Dušan Jakišić: Petar Nikolajevič Sorin
Milica Janevski: Nina Mihajlovna Zarečna
Deneš Debrei: Ilija Afanasijevič Šamrajev
Draginja Voganjac: Polina Andrejevna
Ivana Vuković: Marija Ilinična Maša
Boris Liješević: Boris Aleksejevič Trigorin
Boris Isaković: Jevgenije Aleksejevič Dorn
Dimitrije Dinić: markira Semjona Semjonoviča Medvedenka
Jovan Živanović: Jakov, delavec, pes, zavesa
Milica Trifunović: šepetalka, sobarica
Tijana Marković: šepetalka, sobarica
Dušan Mamula: številne vloge
Glasbena ekipa:
Aleksandar Ružičić – flavta in pikolo flavta
Borislav Čičovački – oboa
Nenad Marković – trobenta
Isidora Žebeljan – klavir
Boban Stošić, Goran Kostić – kontrabas
Ivan Marjanović – tolkala
Predstava traja 6,5 h in ima več odmorov, Pleskavica v koprodukciji s Kinom Šiška
