V delu Slika 1.1 (na videz kot dnevna svetloba) Ana Likar nadaljuje z razmišljanjem o različnih oblikah (ne)spanja pri pticah selivkah in njihovih prilagoditvah na neugodne razmere.
Nekatere med dolgimi leti spijo z enim očesom, druge v kratkih presledkih, njihova telesa pa se prilagodijo tako, da daljšega spanca sploh ne potrebujejo. Po eni strani poskuša umetnica v svojem delu pokazati na pogoje dela in bivanja, ki upravičeno vzbujajo nemir, po drugi pa v tej isti, na videz brezizhodni situaciji, išče elemente trdoživosti, upora in vztrajnosti.
Ana Likar (1996) je končala študij likovne umetnosti na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti, študirala pa je tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti in Akademiji likovne umetnosti v Atenah. Ustvarja intermedijsko, pri čemer izhaja iz vprašanj o pogojih produkcije pripovedi in podob, s čimer skuša obravnavati tisto, kar ostaja skrito. Teme, kot so spodjedene ideje napredka, ruševine sodobnosti in ideološke zanke v poljudnoznanstvenih diskurzih, se v njenih delih pogosto oblikujejo skozi ponavljanje, plastenje in (ne)prozornost. Razstavljala je na več skupinskih in samostojnih razstavah na Dunaju (mumok, New Jörg, Mauve, Fluc), v Ljubljani (Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Prirodoslovni muzej Slovenije, Galerija P74, Galerija 7:069, Galerija Miklova hiša, DobraVaga), pa tudi v Beogradu, Moskvi in Gyumriju (Armenija).
Organizacija: SCCA-Ljubljana, Kino Šiška
24. 10.–18. 11. 2022
Vstop prost.
