Ciril Mlinar Cic: Podvodje (Potapljaške zgodbe) Predstavitev knjige in filmska projekcija dveh dokumentarnih filmov. Knjigo bodo predstavili Ciril Mlinar Cic, Mate Dolenc in Matej Bogataj. O knjigi in avtorju: »V knjigi, ki jo imamo pred seboj, je zbral reportaže s svojih potopov v globine voda in zemlje. Tudi pod zemljo so namreč vode; v jamah,
Ciril Mlinar Cic: Podvodje (Potapljaške zgodbe)
Predstavitev knjige in filmska projekcija dveh dokumentarnih filmov. Knjigo bodo predstavili Ciril Mlinar Cic, Mate Dolenc in Matej Bogataj.
O knjigi in avtorju:
»V knjigi, ki jo imamo pred seboj, je zbral reportaže s svojih potopov v globine voda in zemlje. Tudi pod zemljo so namreč vode; v jamah, podzemnih rovih in sifonih. Njegova besedila imajo tisto dodatno vrednost, ki jo ima njegovo fotografsko oko; to niso samo reportaže, ampak zgodbe o naravi in človeku, ki je v stiku z njo. Včasih tudi v stiku s smrtjo, kajti smrt pri tako ekstremni dejavnosti, kot je potapljanje, posebno v jamah, ni nikoli daleč.«
Mate Dolenc, spremna beseda
»Zgodbe so spisane s posebno občutljivostjo poznavalca, ki je za potope in svoja srečanja z bitji, nekaterimi predpotopnimi in drugimi izredno redkimi, ki jih v njihovi večni temi le redko ugleda človeško oko, razen kadar jih gledamo na vse pogostejših in vse bolj atraktivnih dokumentarcih, še posebej izurjen in senzibiliziran.«
Matej Bogataj, spremna beseda
Iz knjige:
»Potopljen torpedni čoln je ležal na livadi morske trave, tik ob obali. Zveriženo železno razbitino je držalo skupaj le še rjasto ogrodje in nekaj zaplat utrujene pločevine. Vse drugo je morje že zdavnaj razjedlo in požrlo. Opazoval sem jato srebrnkastih rib, ki se je umikala pred mano, ko sem prihajal s površja navzdol med brodolomske ostanke. Ribe so zdrknile skozi prerjavele železne boke in se zatekle ven med travo, ko sem odhajal na površje po zrak, pa so se spet vračale v ladjo. Potapljal sem se na vdih. Malo za trening, malo zato, da bi si popravil slab začetek dneva, kolikor je slab začetek sploh mogoč tu na pravem morju, v osrčju mojih najljubših otokov.«
Prva kirnja
»Globoko spodaj pod previsno steno, ob dnu podzemskega jezera se je v steni odpiralo okno odtočnega sifona. Iz njegove črne luknje je kakor jambor potopljene korvete štrlelo bledo deblo podrtega drevesa, oguljeno in sprano, ki ga je bog ve kdaj deroča voda odnesla v podzemlje. Tu, na najglobljem in najožjem mestu, kjer je bil rov kolenasto prelomljen in so se stene, strop ter dno najbolj približali drug drugemu, ga je sila vode zabila med skalovje. Izmučen od jame sem se vračal ob vrvici, ki sem jo pred dobrim tednom napeljal po rovu.«
270 stopnic
