DAWN OF MIDI (Thirsty Ear, ZDA), Zergon -live (Synaptic)

Indekš lekcija

Predstavljate si The Necks v jam sessionu z Elektro Guzzi! Njujorški trio Dawn Of Midi je koncertni fenomen, ki z akustično navezo boben-kontrabas-klavir povezuje jazzovski groove z učinkom elektronskih beatov in atmosferičnosti.

http://www.dawnofmidi.com

https://www.facebook.com/DawnofMidi

Hipnotični groove zvok benda Dawn of Midi, ki se je kalil dolga leta in dosegel vrhunec v njihovem dozdaj najbolj fascinantnem delu: Dysnomia. To je v več pogledih prva plošča, ki je resnično vzporedna kritiško cenjenim živim nastopom tria, nekakšnim preizkusom vzdržljivosti in zaupanja. Basist Aakaash Israni, pianist Amino Belyamani in tolkalec Qasim Naqvi svoje kompozicije izvajajo do note natančno, ne da bi pri tem kdaj zveneli kakorkoli predvidljivo. Če kaj, so koncerti Dawn of Midi prav tako polnokrvni in ritmični kot do popolnosti zmiksan DJ set, množice pa hipnotizirajo na enak način kot to zasedbi najljubši eksperimentalni in elektronski glasbeniki počnejo že desetletja.

Ob tem je povsem jasno, zakaj je glasbeni kritik New Yorkerja Sasha Frere-Jones, ko je lani prisostvoval njihovemu virtuoznemu nastopu, zapisal: »Zdelo se je, da je ura minila v nekaj minutah,« voditelj z Radiolaba Jad Abumrad pa je dodal, »čisto zares nisem še nikoli videl ničesar podobnega tem tipom.«

Belyamani brez oklevanja pove, da Dawn of Midi že od čisto prvega dne sledijo svoji notranji logiki, v veliki meri zahvaljujoč dejstvu, da so že od prej prijatelji, ki so, dosti preden so se skupaj napotili v studio ali vadbeni prostor, pozno ponoči igrali teniške dvoboje na slabo razsvetljenih parkiriščih. Prizna tudi, da je prav zato trajalo precej dolgo, preden so iz zgodnjih improvizacij napredovali do dobro podmazanega stroja, zahvaljujoč kateremu je Dysnomia hkrati vrtoglav plesni album in glasba, ki te ob poslušanju v dnevni sobi povsem posrka vase.

»Da bi lahko igral ujet v isti utor, tako kot mi na tem albumu, potrebuješ veliko discipline in trdega dela,« pojasnjuje. »Takšnega načina se ne lotiš, razen če gre za skupino folk glasbenikov iz iste vasi.«

A tu ne govorimo o isti vasi in niti družine članov benda Dawn of Midi ne izvirajo iz iste države. Belyamani se je rodil v Maroku in »odraščal v kulturi, kjer ljudje poliritmijo izvajajo v spanju.« V Združene države se je preselil šele, ko je dopolnil 18 let in se odločil za študij v tujini na CalArts. Israni se je iz Indije v Južno Kalifornijo preselil, ko je imel le štiri leta, Naqvijevi starši pa so Pakistan zapustili pred njegovim rojstvom, tako da je rojen v Connecticutu.

»Oba moja starša sta velika ljubitelja glasbe,« pravi Naqvi. »Obožujeta stare hindujske pesmi iz časov črno-belega filma in različne vrste tradicionalne glasbe iz subazijskega podkontinenta. Vse to se je vsekakor nekako pretočilo skozme, vendar pa lestvice in ritmi s tega dela sveta ne opredeljujejo ravno mojega razmišljanja o glasbi. Vsaj za zdaj še ne.«

Zdaj ko zasedba Dawn of Midi domuje v Brooklynu in po vsem svetu nastopa pred publikami brez predsodkov, je poanta naslednja: naj bo njihova estetika še tako skrbno vzgojena, slovi tudi po tem, da, namerno ali ne, vključuje divje raznolike vplive in interese, kot so Aphex Twin, the Police, Can in Ms. Pac-Man. In kadar jih kakšen album res navduši – kot se je zgodilo z Dr. K. Gyasijem, ko so se v Berlinu ujeli v njegove highlife zanke – se ob tem hitro dvigne nivo njihovih pričakovanj glede lastne glasbe. To je tudi razlog, da so Dysnomio nazadnje v celoti posneli, zmiksali in masterirali kar dvakrat. Kot pojasnjuje Israni: »Nekoč pozno ponoči sem se zavedel, da plošča, ki smo jo ravno posneli, ne predstavlja kvantnega preskoka, ki ga potrebujemo, zato smo začeli znova. To pa je pomenilo še leto in pol vaje in skladanja, preden smo spet lahko šli v studio.«

In to se vidi. Prvotna različica je bila napol improvizirana kot njihov kritiško dobro sprejeti prvenec (First, 2010), a končna 46-minutna različica je poglobljeno iskanje ravnotežja med prevzetostjo nad strukturo in željo po ustvarjanju lastne definicije plesne glasbe. Vzemite si uro časa, da boste lahko v polnosti doživeli večplastni naslovni komad, pa boste slišali, kaj hočemo povedati, saj se jezik, ki ga do potankosti razumejo le Dawn of Midi, ujame v en sam dolg, navidez neskončen utor, pri tem pa je mikser Rusty Santos (Animal Collective, Owen Pallett, DJ Rashad) poskrbel, da vas vsak skrbno odigrani ton, vključno z najtišjimi deli, zadane naravnost v prsi.

»Ta komad je zanimiv,« pravi Naqvi. »V tišini je dejansko prisotna glasba. Skorajda bi lahko vzel negativne prostore in iz njih naredil nekaj povsem drugačnega.«

»Te prostore med notnimi dialogi s svojim telesom zapolnjuje poslušalec,« dodaja Israni, »s čimer se krog zaključi in ostane le še ena možnost – plesati.«

Album Dysnomia je izšel 6. avgusta 2013 pri založbi Thirsty Ear Recordings.

http://www.youtube.com/watch?v=tcY5czIND-A

Zergon, član kolektiva Synaptic, se po dekadi sukanja vinilov na odrih predstavlja tudi kot live act  z modularnim sintom, ritem mašino in efekti. Improvizirano v prostem slogu pretika kable in obrača  gumbe, programira ritem in z efekti gradi pulzirajoče zvočne kulise. Analogno proizvedene in  modulirane zvoke in šume kombinira s terenskimi posnetki v impro-dub obdelavi. Kot DIY entuziast gradi module za modularni sint, sintetizatorje zvoka in efekte. V naravi, okolju in industrijskih objektih snema zvoke, ki jih uporablja pri svoji glasbeni produkcij in live actih. Z Robertino  Šebjanič sodeluje pri avdio-vizualnem projektu echo 10-9, eksperimentalno glasbeni performans obogaten s projekcijami nanobotov in ferofluidov zajetih preko DIY mikroskopov. S svojimi komadi že nekaj let sodeluje na Chilli Space kompilacijah, izdan pa ima tudi solo kratkometražec Escalator EP na Synaptic Pathways.