Se spomnite koncerta islandske indie-kantavtorice Sóley, ki je veličastno zaključil lanski Indekš letnik? Tokrat se nam podobna izkušnja obeta na začetku novega – 2014/15 Indekš letnika, in sicer v režiji simpatične berlinske pevke brazilskega rodu, katere značilni počeni glas zaznamuje uspešnico Thirteen Thirtyfive, kakor tudi izjemni novi album The Unknown, izdan za eminentno berlinsko elektronsko
Se spomnite koncerta islandske indie-kantavtorice Sóley, ki je veličastno zaključil lanski Indekš letnik? Tokrat se nam podobna izkušnja obeta na začetku novega – 2014/15 Indekš letnika, in sicer v režiji simpatične berlinske pevke brazilskega rodu, katere značilni počeni glas zaznamuje uspešnico Thirteen Thirtyfive, kakor tudi izjemni novi album The Unknown, izdan za eminentno berlinsko elektronsko založbo B Pitch Control šefice Ellen Allien.
Sprva se postopoma krepi bučanje, potem zaslišimo prvi zvok klavirja pesmi The Unknown – skupaj z glasom Dominique Dillon de Byington. In spet poslušamo edinstveno barvo glasu mlade Berlinčanke, s katerim je ta na albumu This Silence Kills, ki je leta 2011 izšel pri založbi BPitch Control, osvojila glasbene novinarje kot tudi kritike. Pevka, ki prihaja iz Brazilije, je s pesmimi, kot so “Tip Tapping”, “Thirteen Thirtyfive” in “You Are My Winter” pustila vtis na indie sceni in širše. Album This Silence Kills je bil zadosti prijeten in vabljiv, da je pridobil sloves pop albuma s kantavtorsko predanostjo, in zadosti eksperimentalen, da smo ga vzeli resno, kot umetniški projekt. Opisovali so ga kot šansonski pop, čutno elektronsko glasbo, v kateri nastopa glas, kot ga imajo Feist, Björk ali Joanna Newsom. Temu so sledili dve razprodani turneji in številni festivalski koncerti po vsem svetu oz, življenje na cesti. Za Dillon je bilo to nekaj povsem novega.
Na albumu The Unknown, na katerem najdemo tako baladni single “A Matter of Time” kot primerek komorne glasbe “Forward”, pevkin mogočni glas pride še bolj do izraza. Klavir, ki je prisoten skoraj v vsaki pesmi, prinaša neverjetno globino, ki dopolnjuje igrivo naivnost debitantskega albuma. Čeprav se njegova prisotnost v “Into The Deep” zaradi basovskega bobna zdi kot silhueta, klubovski “Nowhere” pa še globlje razvija to podloženo elektronsko strukturo, je The Unknown bolj purističen, bolj enigmatičen, predvsem pa ne plesni album.
»Pisala sem poezijo. Zame so vse to pesmi, ki jih pojem. Prej kot album v klasičnem pomenu besede je to knjiga govorjene besede in podob,« pravi petindvajsetletnica o albumu The Unknown. Vse je lahko tako preprosto: klavir, glas in zgodba – samo s temi elementi Dillon svojo čarobnost deli z nami. Namreč čarobnost, v kateri se lahko razvije tako dramatičnost kot žalovanje, s katero lahko samozavestno izpostavi osebne rane in dvomljive misli. The Unknown je gosto, kompaktno delo izjemne umetnice, ki je svojo pot šele začela. Ali, kot je nekoč rekel Antoine De Saint-Exupery: Popolnosti ne dosežemo tedaj, ko ni več česa dodati, ampak ko ni več česa odvzeti.
