Projekt GUBA je tretji del trilogije projektov Kar nosim s sabo (2021), Origami (2023) ter GUBA (2024). Vezni element treh predstav je material papirja, ki je v prehajanju skozi projekte uporabljen kot materija tal, na katerih stojimo, platna, ki nam ponuja kontekst uprizarjanja, skulpturalnega materiala, ki sooblikuje prostor ter vodi dinamiko gibanja in modeliranja.
Če je bilo v Kar nosim s sabo v ospredju telo v odnosu do predmetov (papir je bil eden od njih), v Origamiju pa odnos vseh materialov (giba/telesa, papirja, kartona, glasbe/tišine, svetlobe/sence) do prostora, je v projektu GUBA v ospredju odnos do časa – trajanja in vztrajanja – ter s tem povezanega gibanja.
Tokrat se v podrobnejši predelavi gube, ki ponuja, proizvaja in razširja proces ustvarjanja in uprizarjanja, poglabljamo v dinamike, vzorce, pomene in relacije, predvsem do telesa.
Telesne gube so, splošno gledano, v naši kulturi nekaj, kar poskušamo izničiti, zgladiti, napeti, zravnati. Likovno in figurativno pa so gube v svoji plastičnosti, v svoji obliki in posegu v prostor nekaj, kar nas privlači, kar nas vključuje – v vizualnem, senzornem, časovnem in gibalnem doživljanju.
6. 9. ob 18.00 (predpremiera) in 20.00 (premiera)
Zasedba:
Koncept in koreo-režija: Andreja Rauch Podrzavnik
Oblikovanje prostora: Peter Rauch
Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Oblikovanje giba: Katja Legin, Bojana Robinson, Andreja Rauch Podrzavnik
Zvočno oblikovanje, glasba: Josip Maršić
Video: Darko Sintič
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: Kino Šiška in DUM društvo umetnikov
Projekt sofinancira: MOL – oddelek za kulturo
Foto: Tomo Brejc
Recenzije prejšnjih dveh delov trilogije:
“…Koreografija nastopajočih, ki se postopoma pomikajo čez prostor, na belem papirju zariše gube in pregibe – to so materialne sledi nekega dogodka in nekega pretečenega časa ali natančneje zaključnega prizora predstave Kar nosim s sabo koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik. Takrat, v prejšnji »izdaji« njene prakse v formatu celovečernega odrskega plesnega dela, so bili v fokusu medosebni odnosi…”
“…Odtise te skupnosti oziroma sam koncept velike pole papirja kot priče delovanja Rauch Podrzavnik prinese s seboj tudi v svoj najnovejši projekt z naslovom Origami.”
“…Prostor ostaja napolnjen, le odnos med telesi in materiali se počasi spreminja, papirju se pridruži karton, njegova trdota pa oblikuje drugačne skulpture, manj voluminozne v štiridimenzionalnosti, z manj pregibi.”
“…Kvaliteta gibanja, ki jo razvija in ki zaznamuje Rauch Podrzavnik, meša natančnost in odmerjenost v izvedbi posameznih gibov, vpenjanje teles v prostor (zato je še bolj poudarjena oziroma smiselna navezava na likovnost in prostorskost) ter je prepletena z nežnostjo, previdnostjo in zadržanostjo, v nekaterih trenutkih celo z nonšalantnostjo, je kvaliteta nečesa, kar spominja na pomirjenost s samim seboj, na kanalizacijo energije ne navzven – ne gre za kričeči ekspresionizem ali performativni napor – temveč za gibalno kontemplacijo tukaj in zdaj, sproti, v odzivu na impulze celokupnega dogajanja.”
“…Rauch Podrzavnik jasno poudari, da se želi posvetiti procesualnosti, da tudi nam želi v ospredju ponuditi čas za opazovanje, ne pa plesne predstave kot pomensko-narativno zaokrožene celote.”
Maša Radi Buh: Pre-gib, na-gib, v-z-gib, Sigledal, 11. 12. 2023
