Kino Šiška v sodelovanju z Branetom Rončelom predstavlja koncert četrte dimenzije. Po lanskem novembrskem akustičnem srečanju z Johnovim Shaktijem v Cankarjevem domu z veseljem prvič na domačem odru pričakujemo še ‘high energy’ električno podobo tega kitarskega velikana. Ta dogodek pa je poleg naštetih dejstev pomemben tudi zato, ker bomo lahko v živo doživeli njegovo novo
Kino Šiška v sodelovanju z Branetom Rončelom predstavlja koncert četrte dimenzije. Po lanskem novembrskem akustičnem srečanju z Johnovim Shaktijem v Cankarjevem domu z veseljem prvič na domačem odru pričakujemo še ‘high energy’ električno podobo tega kitarskega velikana. Ta dogodek pa je poleg naštetih dejstev pomemben tudi zato, ker bomo lahko v živo doživeli njegovo novo mojstrovino – aktualni album “The Boston Record”.
JOHN McLAUGHLIN, kitara
ETIENNE MBAPPÉ, bas
GARY HUSBAND, bobni, klaviature
RANJIT BAROT, bobni
Mahavishnu John McLaughlin, v Angliji rojeni glasbenik, je eden izmed ključnih in najbolj pomembnih jazz kitaristov sodobnega časa. Svoj prvi samostojni album “Extrapolation” je izdal leta 1969, kmalu za tem se je preselil v ZDA, kjer se je pridružil jazz-rock triu Tonyja Williamsa Lifetime in ansamblu legendarnega trobentača Milesa Davisa. Z njim je sodeloval pri njegovih pomembnih jazz-fusion izdelkih, kot so “In A Silenty Way”, “Bitches Brew”, “A Tribute To Jack Johnson”, “On The Corner” in “Live-Evil”. Njegova električna zasedba, in ena prvih fusion zasedb, Mahavishnu Orchestra (Jerry Goodman/violina, Jan Hammer/el. in akustični klavir, klaviature/Rick Laird/bas, Billy Cobham/bobni) je bila najbolj delovna v letih 1971 do 1973, ko so za založbo Columbia posneli tri zelo intenzivne albume: ‘The Inner Mounting Flame’, ‘Birds of Fire’, ‘Between Nothingness & Eternity’. Mahavishnu Orchestra je v glasbeni abecednik vpeljal popolnoma nov stil, ki je spajal električni jazz in rock z vzhodnimi in indijskimi glasbenimi vplivi. Leta 1975 se je, po nekaj kadrovskih spremembah in zaradi vedno večje naklonjenosti McLaughlina vzhodnim religijam (Sri Chinmoy), razšla in tudi poskus ponovne oživitve 10 let za tem ni bil uspešen. John McLaughlin je vedno bolj posegal po globinah vzhodnjaške duhovnosti in mistike in na ta način razvil ustrezen glasbeni interes. Leta 1975 je ustanovil zasedbo Shakti, s katero je prepletal jazz in indijsko glasbo. Z njo je prvič v Sloveniji nastopil leta 1977 v Hali Tivoli. V svoji dolgoletni glasbeni karieri je John McLaughlin med drugim delal s Carlo Bley, Gilom Evansom, Miroslavom Vitoušsom, Wayneom Shorterjem, Rolling Stones in drugimi. Leta 1979 je z bobnarjem Tonyjem Williamson in basistom Jacom Pastoriusom ustvaril kratkodobni Trio Of Doom. Istega leta pa je z Larryjem Coryellom in Alom Di Meolo nastopil v Ljubljanski Hali Tivoli. Osemdeseta so bila zanj precej pestra. Sodeloval je z mnogimi glasbeniki, med drugim z indijskim tolkalcem Trilokom Gurtujem, ki je prav z Johnovim triom prvič nastopil prvič v Sloveniji (Cankarjev dom 1991/basist je bil Kai Eckhardt). Leta 1996 se je John McLaughlin ponovno povezal s kolegoma Pacom de Lucio in Alom Di Meolo. The Guitar Trio se je združil za svetovno turnejo in izdal istoimenski album.
John je leta 2007 ustanovil nov jazz fusion kvartet, imenovan 4th Dimension. Marca letos je izšel album “The Boston Record”, ki sicer ni njihov prvi, je pa prvi, ki je odigran s prenovljeno zasedbo. Bobnarja Marka Mondesirja je nadomestil virtuoz Ranjit Barot (Uttar Pradesh/Indija) sicer skladatelj filmske glasbe, glasbeni direktor, aranžer in pevec. Basista Hadriana Fereuda je zamenjal impresivni Etienne Mbappe, ostal je le klaviaturist in bobnar Gary Husband. McLaughlin je z aladinove preproge spet prešel na visoko oktansko gorivo in z njegovim zadnjim izdelkom so se ponovno nakazale linije, ki vodijo do kohezivne glasbene forme. Slišati je, da je McLaughlin pri 72 letih na vrhuncu svojega ustvarjanja, in zadnji album je dokaz, da je v glasbeni industriji še vedno tako pomemben, kot je bil 50 let nazaj.
Chick Corea:
‘…kar je John McLaughlin naredil z električno kitaro, je spremenilo glasbeni svet. Dotlej ni še nihče slišal takšnega zvena električne kitare in to me je zelo navdihnilo. Še bolj kot izkušnja z Milesom, me je Johnova zasedba pripravila do tega, da sem dal vse od sebe in začel skladati glasbo, ki je bolj dramatična in ob kateri se človeku naježijo dlake’.
Pat Metheny:
‘McLaughlin je v različnih obdobjih svoje kariere spremenil razvoj kitare’.
Frank Zappa (1977):
‘Človek mora biti bedak, če ne ceni McLaughlinove tehnike. Našel je način, kako s kitaro rokuje kot z brzostrelko. Nisem pa vedno navdušen nad tem, kako to uporablja v glasbi. Tega mu ne morem zameriti, ker je vložil veliko časa in truda v to, da igra hitro. Vsak, ki igra tako hitro, je sijajen. In prepričan sem, da se 90 odstotkov najstnikov v ZDA strinja s tem, kajti trend v glasbi je že lep čas ‘hitreje je bolje’.
John McLaughlin:
‘Ko sem prišel v New York, sem bil star 27 let in igranje s Tonyjem in Khalidom (Larryjem Youngom) je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Konec 60. let so bili časi divji in takšna je bila tudi glasba. Poleg tega sem imel srečo, da sem se dan po prihodu v New York znašel v studiu z Milesom na snemanju plošče In a Silent Way. Milesov vpliv name je tedaj prevladal nad vsemi in pobral sem najboljše iz vseh glasbenih svetov: igral in snemal sem s Tonyjem in Lifetime ter z Milesom Davisom’. ‘Miles je name vplival s preprostostjo, neposrednostjo in avtoriteto svoje glasbe z ritmičnega, harmoničnega in melodičnega zornega kota. Njegova konceptualnost se mi je zdela revolucionarna. Vse, kar sem videl v Milesu, se me je dotaknilo’. McLaughlin je našel svobodo tudi v Milesovih splošnih, celo enigmatičnih navodilih: ‘Z njim je izjemno lepo delati, ker nikoli ne reče ‘nočem tega’, reče le ‘igraj dolgo’ ali ‘igraj kratko’. Nekoč mi je rekel: ‘Igraj tako, kot da ne znaš igrati kitare.’ Tak je Miles in to pač upoštevaš’.
