Ena od najbolj vročih glasbenih novosti, skrivnostni londonski indie-soul-funk-disco kolektiv Jungle s sedmeroglavim bendom v živo – ob pravem (znanem) času na pravem (znanem) kraju! Neustavljivi in poživljajoči zvok benda Jungle, ki vas kliče, da se zglasite na plesišču, ima veliko sestavin. V njem so P-Funk in Grand Theft Auto, potem Curtis Mayfield in Tron
Ena od najbolj vročih glasbenih novosti, skrivnostni londonski indie-soul-funk-disco kolektiv Jungle s sedmeroglavim bendom v živo – ob pravem (znanem) času na pravem (znanem) kraju!
Neustavljivi in poživljajoči zvok benda Jungle, ki vas kliče, da se zglasite na plesišču, ima veliko sestavin. V njem so P-Funk in Grand Theft Auto, potem Curtis Mayfield in Tron pa the Beach Boys in Joy Division in Marvin Gaye in Can, vsi v fragmentih in kot svetloba lomljeni v londonski soseski, kjer se lahko zgodi karkoli.
Tisti z dobrim spominom bodo morda zaznali obujanje lomljenega funka bendov A Certain Ratio in Chakk. A večine vse številčnejših in vse bolj navdušenih poslušalcev zgodovina ne zanima. Zanima jih rešitev za zasičeni pop in pretirani stadionski house in dolgočasni socialnorealistični rock. Zanima jih vračanje h gruvu.
In podlaga rastočemu navdušenju – ki ga dokazujejo nominacija za BBC Sound of 2014, preko 4 milijone predvajanj videa za Platoon, turneja po ZDA, ki je bila na podlagi njihovega nastopa na SXSW razprodana, še preden so v Ameriki sploh uradno izdali kakšen album – je zgodba tipa naredi-sam. Osrednja dvojica zasedbe Jungle, ki jo poznamo le kot J in T, je v svojem domačem studiu v Shepherd’s Bushu zagnala posle s parom doma narejenih mini klasik, mnogo preden ju je s svojimi radarji zaznala katera od založb. Dvojica singlov – The Heat z gibčnim zgodnjejutranjim soulom in Platoon z ledeno hladnimi ritmi v maniri poišči in uniči – je povezala leti 2014 in 1974, London z Riom in New Yorkom, podplate s podzavestjo.
http://www.youtube.com/watch?v=9JkDzNOgO3U
K navdušenju in skrivnostnosti so še prispevali videospoti, ki sta jih člana zasedbe ustvarila s svojimi kolegi, vključno s skupino skejterjev the High Rollaz in neverjetnim šestletnim breakdancerjem po imenu Terra, ter z njimi postavila nove standarde. Na YouTubu so dosegli izjemno gledanost in daleč izven glasbenega hardcora razširili glas, da se dogaja nekaj drugačnega. K intrigantnosti so svoje prispevale skrivnostne medijske fotografije, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da ima Jungle morda dva člana ali pa jih ima morda trideset. Kdo bi vedel? Kot njihovi predhodniki po zvoku, Public Enemy ali The Art Of Noise, je bil tudi Jungle izvrstna uganka, enigma z značajem.
Zdaj bi se morda spodobilo ponuditi nekaj pojasnil. Razkrijemo lahko, da sta J in T dva zvočna fanatika po imenu Josh in Tom, ostra in pedantna prebivalca Zahodnega Londona, ki igrata na “tako rekoč karkoli” in imata poleg tega še navado drug drugemu dokončevati stavke. “Začetnice niso bile nič posebnega, to so pač najini vzdevki,” pojasnjuje T. “Nisva se poskušala skriti. vendar pa nisva hotela, da bi se vse vrtelo okrog naju. Hotela sva, da bi se vrtelo okrog glasbe.“
http://www.youtube.com/watch?v=5ItKS8bUUTA
Poznata se, odkar sta davnega leta 2000 imela deset let in se je J preselil v hišo poleg T-ja v londonski soseski Shepherd’s Bush. T je živel za lučaj stran od legendarnega studia Townhouse, kjer so snemali vsi (znamenja na vidiku) od benda ABC do Franka Zappe. J je nekoč preplezal zid na zadnji strani T-jevega vrta in vse od tedaj sta prijatelja. V tem času je poskušal prodati T-jevo prvo kitaro za 20 funtov (Tom: “Bila je pokvarjena“), skupaj sta kotalkala in si izmenjevala glasbo – Red Hot Chili Peppers, Jehst, Braintax – temu pa so sledili prvi poskusi ustvarjanja lastne glasbe.
“Saj veste, kako je,” pravi J. “Dobiš kitaro in razsut star računalnik, potem na internetu najdeš kakšen program in že čisto zares ustvarjaš glasbo. Že ko sva bila otroka, sva si mislila: Ja, lahko nama uspe. Za ustvarjanje glasbe ne potrebuješ založbe ali drage opreme. Samo poskusiti moraš.” Iz zanimanja za zvok se je pri njima razvila obsedenost. T je v šoli vse leto namenil seciranju albumov What’s Going On Marvina Gaya in Pet Sounds benda the Beach Boys, dokler ju ni poznal do obisti. Oba albuma še vedno obožuje, ker uspešno povezujeta tehnologijo snemanja s pristnimi občutji veselja.
Fanta sta v predelu Shepherd’s Bush dobila glasbeno identiteto, preden sta se sploh zavedla, da jo potrebujeta – in sicer mešanico hip hopa, rocka, elektronike, soula in reggaeja, ki izvira iz pravega trka kultur. “Tu nama je všeč,” pravi T. »Tu so vsi najini kolegi. To je eden od predelov Londona, ki ohranja svojo identiteto.«
Kratko sodelovanje v bendu nekega kolega jima je potrdilo, da izrabljene strukture indie rocka niso zanju. Še posebej sta se zavedla, da, če res imaš namen ustvarjati glasbo, bi ta morala biti povsem tvoja – nekaj, v kar lahko izliješ svoje srce in dušo, nekaj, za kar se lahko postaviš, nekaj, na kar si ponosen. “Najin bend Jungle naju je še bolj zbližal,” pravi J. “Pomagal nama je pri zavedanju, zakaj sva najboljša prijatelja in zakaj hočeva ustvarjati glasbo, ki je zabavna, iskrena in zvesta sama sebi.”
In tako da ste posvetila iskanju zvoka, ki bi ga lahko ustvarila le onadva. Nekaj epskega in ritmičnega, evforičnega in seksualnega. “Zvok se nama je vedno zdel vizualen,” pojasnjuje zagreti J. “Iščeva občutek videoigre ali animirane pokrajine, nek pretiran, barvit, nadrealističen kraj. Hočeva, da je vse še bolj resnično kot v resnici.”
http://www.youtube.com/watch?v=dnOwSPTzE_Y
Vse to in še več ponuja hipnotični istoimenski prvenec benda Jungle, ki je bil napol posnet doma in nato dokončan v studiu njune nove založbe XL, kjer je svoj prvi album posnela tudi zasedba The xx. V navidez breztežnih komadih se skriva ogromno tehnike in skrbnega dela, predvsem pa dajejo občutek lahkosti kot dih dišečega svežega zraka, dotik psihedelične sladkobe za grenke čase.
Od tedaj se za Jungle tempo le stopnjuje. Sem in tja slišita coverje svojih komadov, raperje, ki za podlago vzamejo The Heat. Koncerti so vse večji. Snemanje sta morala prekiniti za kratko turnejo z bendom Haim, njuna razširjena sedemčlanska koncertna zasedba pa kar naprej menja instrumente, sproti spreminja komade in postaja vse boljša in boljša.
Še poslastica za vse oboževalce – 14. julija je dvojica izdala tudi svoj prvenec. Istoimenski album, ki je izšel pri založbi XL Recordings, na podlagi uspeha njunih singlov Busy Earnin’, The Heat in Platoon velja za enega najtežje pričakovanih letošnjih prvencev.
“Ljudi, ki naju pridejo poslušat, hočeva osupniti in presenetiti,” pravi T. “Bistvo glasbe bi moralo biti v tem, da pripravi boke in telesa k gibanju.”
“Vse to se je za naju začelo kot beg pred resničnostjo,” dodaja J. “Zdaj pa lahko kdorkoli pobegne v to glasbo.”
In prekleto prav imata. Poiščite kopalke, osvobodite se svojih sivih urbanih pogledov in preženite mračne skrbi. Na oni strani pločnika vas časa neskončna plaža misli. In dobro veste, kdo igra tam – nocoj in vsak večer.
Skrivnostnemu londonskemu indie-soul-funk-disco kolektivu pa bo oder to noč ogrel Blaž. Blaž Gracar je mlad producent elektronske glasbe iz Izole, ki je pred tedni pri ljubljanski založniški znamki Beton Records izdal mini album s preprostim naslovom “b”. Blaž, ki ga morda poznate pod njegovim prejšnjim umetniškim imenom Dpek, je v glasbo zašel preko hip-hopa, ko ga je prevzel Eminem. Njegova prva zasedba je bila R.I.C. oz. Rest In Chaos, ki je bila pravzaprav hiphopovski duet z MC Drillom. R.I.C., torej Drill in tedaj še Dpek, sta izdala zbirko komadov, nato pa je njuno sodelovanje ugasnilo.
Mini album “b” je njegov že šesti in vsebuje, kot vsi predhodnji 15 do 20 minut glasbe. Kot pravi Borja Močnik v recenziji albuma v spletni glasbeni reviji Odzven mala plošča b tako zveni precej neobremenjeno, kot nanizanka, natlačenka idej, ki pa se vsaj približno iztečejo v premetene aranžmajske rešitve. S tem projektom Blaž ne cilja na preboj v tujino ali na pretirani airplay na radijskih postajah, niti na tistih podzemnih ne. b je DIY, »naredi sam in tudi zase« projekt. Je projekt, ki opozarja, da popularne elektronske glasbe ni nujno treba jemati preveč študiozno in strateško premišljeno. Da si včasih ni treba razbijati glave, kako boš najlažje dosegel določeno publiko ali kako boš dosegel določen zvok. In s tem nas še enkrat spomni na simptom slovenske scene, da namreč med izdajami tako izvajalcev kot tudi založb prepogosto mine preprosto preveč časa. Zdrava mera shizofrenije.
