Če govorimo o stapljanju glasbene dediščine z govorico popularne glasbe, je Katalena tista skupina, ki vedno neustrašno premika meje ljudskega – tudi tako, da ga zgrabi za ovratnik in si ga s svojskimi interpretacijami kratko malo prisvoji. Prihajajoča, že sedma plošča, ki jo bo skupina premierno predstavila prav v Šiški, se napaja pri dediščini slovenskih ljudskih pesmi z vojaško tematiko, bistveno pa jo sooblikujejo uglasbitve poezije Iva Brnčića ter avtorske skladbe, ki vsebinsko in oblikovno sledijo tradiciji.
V 16 letih od svojega nastanka je skupina Katalena zanetila številne odmevne projekte in sodelovanja, izdala je šest plošč, ki so jih kritiki ter občinstvo dobro sprejeli, redno pa koncertira tako doma kot v tujini. Tri leta po plošči Enci benci Katalenci se zdaj pod produkcijsko taktirko Chrisa Eckmana (The Walkabouts, Glitterbeat Records) vrača s sedmim albumom Človek ni zver, po otroško igrivem predhodniku pa se tokrat posveča precej bolj resni tematiki.
Človek ni zver je album o vojni kot absurdu, v naslovu uporabljeni verz Iva Brnčića ima namreč svoje nadaljevanje: … ki mori na skrivaj. Ko se naša vrsta odpravlja na svoje morilske pohode, to počne s fanfarami in vzvišenimi govori, ki marsikdaj interese voditeljev zgolj lišpajo z bleščečimi barvami domoljubja. Tisti, ki jih politikantska retorika dejansko pelje v boj, pa imajo od vsega skupaj praviloma bore malo oziroma nič.
Že bežen vpogled v pripadajočo glasbeno zapuščino razkrije njeno tipično in bistveno potezo: gre za pesmi, ki jim praviloma manjka duha heroizma in ki raje kot junaštva opisujejo stisko ter strah mladega človeka. Katalena se v svojih iskanjih osredotoča na dejstvo, da gre za izpovedi tistih, ki so bili proti svoji volji in v imenu njim nerazumljivih razlogov iztrgani od doma ter soočeni z grožnjo smrti, za zgodbe stiske in bolečine. Kot takšna pa je ta zapuščina bistvena, ker tudi če vojni priznamo status zgodovinske nujnosti, se na intimni bivanjski ravni kaže predvsem kot nesmisel.
Organizacija: Kino Šiška.
