Vrhunski performerski dvojec Jurišić & Mandić se ukvarja z večnim idealom performansa in večno nerazrešljivo težavo politike: kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj? Marko in Leja bosta skupaj vztrajala 6 ur.
“Za dotik morata obstajati dva,” pravi Mladen Dolar (Touching Ground, Filozofski vestnik, št. 2-2008). In biti morata skupaj, fizično na dosegu, prisotna v istem prostoru in času. Če bi o tem, kaj pomeni biti skupaj, razmišljali samo skozi dotik, potem je situacija, vsaj na videz, preprosta. Toda dotik ni ekskluziven moment doživljanja “skupnega”. “Skupaj” je mogoče brati v zelo različnih prostorskih in časovnih dimenzijah, fizičnih in mentalnih prostorih, toda v projektu performerskega dvojca Jurišić & Mandić gre za striktno konceptualno in metodološko zamejitev, ki je usmerjena k vprašanju, kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj.
Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti. Vse je performans, utapljamo se v vseprisotnosti in mediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničemer več (za dolgo) ne zdržimo skupaj. “Skupaj” zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati. Leja in Marko se ukvarjata ravno s to investicijo, pri tem pa ne iščeta odgovora zunaj sebe, v neki instanci (teoriji, zgodbi, mitologiji), ki bi osmišljala razmerje med njima. Vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj (z njim/njo), kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo “skupaj” realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči (kajti to ni skupaj) … In nenazadnje: kako ta “skupaj” vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca.
Skupaj ne more biti niti koincidenca niti konstrukcija. To je neka točka nadidentifikacije, v katero je usmerjen dogodek. Marko in Leja vztrajata na telesu, na pogledu, dotiku, pretoku energije … Za to potrebujeta čas. Performans bo trajal šest ur. Beseda vstopa v dogodek skozi misli Semire Osmanagić, ki nastajajo in se projicirajo v času dogodka. To je pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem in ki je zmeraj že neka interpretacija, ki pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v “skupaj”.
“Problem dotika kot problem dveh je problem štetja,” pravi Dolar in kasneje nadaljuje: “Začeti je treba z neštevnim, z nečim, kar ne more biti podložno štetju, kar ni niti ena niti dva. Štetje ne pride v poštev.” “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim, je izkustvo nadidentifikacije, kjer se mnoštvo obrne v Eno. “Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – tega ni mogoče stabilizirati, izkusimo ga zmeraj znova na novo, bolj ko ga želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.
Leja Jurišić in Marko Mandić v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić.
Med performansom se lahko odhaja iz dvorane in vrača nazaj. Za žejne in lačne bo odprt bar. Priporočljivo si je ogledati celoten performans. Lahko se vstopi tudi kadarkoli med potekom. Blagajna bo odprta do 23:00. Performans ni participatorne narave.
Produkcija: Pekinpah in Via Negativa. Koprodukcija: Kino Šiška.
