Islands which have
never existed
have made their ways
onto maps nonetheless
Nicholas Hasluck
Otok predstavlja eno najstarejših metafor, ki se veže na ideje pobega, brodoloma, izgubljenosti, samote, počitka, avtonomije, izgona, zapora, nepokvarjenosti, nostalgije, idealizma, osebnosti, pustolovščine, odkritja, utopije, distopije, kolonizacije, posedovanja, družbe, manjšine, izključenosti, vse do potopljenih otokov zakladov, otokov, ki izginjajo in se spet prikazujejo, fantastičnih pošasti in plemenitih divjakov. V tej vrsti konceptov ohranja mesto izbrane reprezentacije, potencialne transformacije in premisleka (prisilno ali prostovoljno) okrnjene komunikacije, v čemer ustvarja most med realnim in imaginarnim.
Imaginariju vizualnega umetnika Marka Požlepa se ob potovanju in barki tako priključuje otok kot univerzalni in osebni simbol izoliranosti in individuuma. Umetnik je decembra lanskega leta v okviru belgijske iniciative BRDG pet dni preživel na zgrajenem splavu/otoku sredi antwerpenskega kanala, kjer je bil njegov stik z zunanjim svetom omejen na občasne repetitivne radijske prenose avtorskih dnevniških zapisov, ki so se predvajali v bližnjem podhodu, ki povezuje dva predela mesta. Otok je bil zastavljen kot izstop iz realnosti, namenski pobeg, obenem pa je preko nezmožnosti komunikacije in zamejenosti gibanja prevpraševal stalnico alienacije v današnji družbi. Z razstavnim projektom avtor zaokrožuje in predstavlja izvedeni trajajoči performans.
Požlep v svojem delu išče kraje komunikacije in ustvarja zgodbe, pri čemer vstopa v različne situacije, ki jih pogosto zastavi kot projekte, strukturirane med dvema (geografskima ali časovnima) točkama ter usmerjene k zamišljenemu cilju. Pomembno vlogo kot del metodologije igrajo sama izkušnja, dnevniško beleženje in odprtost do nepričakovanega. Ravno nepričakovano dosega nastavek ustvarjanja pomena in obljubo resničnega, ki skorajda romantični narativ bogate ikonografije prizemlji, napravi dostopen in umesti v kontekst realne socialne kritike. Požlepovo bivanje na splavu je namreč zmotil prihod skupine policistov, reševalcev in gasilcev, ki so se v mrzli zimski noči namenili rešiti ujeto osebo sredi rečnega kanala. Vendar ta oseba ni niti potrebovala niti želela ponujene pomoči. Med pregovarjanjem je umetnik vztrajal na svojem otoku, s čimer se je projekt (ne)pričakovano zaokrožil v izjasnjeni nuji po avtonomnem delovanju in obstoju sodobnega posameznika, zlasti prišleka, ki išče svoje mesto na zemljevidu.
Mark Požlep (1981) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter dokončal raziskovalni magisterij na področju transmedijskih umetnosti na šoli Sint Lukas v Bruslju. Njegova umetniška produkcija vključuje slikarstvo, video, performans in instalacije, ki temeljijo na osebnih stikih, dolgih potovanjih, kritičnih raziskavah, široko odprtih očeh, težkih pijačah ter mnogih drugih stvareh, ki omogočajo vstop v različna socialna okolja skozi realno, fizično dogodivščino.
