Mudhoney, pionirji seattelske grunge scene, zastavonoše legendarne založbe Sub Pop in preprosto eden najboljših in najvztrajnejših garažnih rock bendov zadnjega četrt stoletja. Avtorji alter-rock himne devetdesetih ”Touch me I’m Sick”, neuničljivi obešenjaški zajebantje, ki se očitno ne mislijo postarati, se v Šiško vračajo z repertoarjem z zadnjega albuma ”Vanishing Point” in zalogo hitov naše in
Mudhoney, pionirji seattelske grunge scene, zastavonoše legendarne založbe Sub Pop in preprosto eden najboljših in najvztrajnejših garažnih rock bendov zadnjega četrt stoletja. Avtorji alter-rock himne devetdesetih ”Touch me I’m Sick”, neuničljivi obešenjaški zajebantje, ki se očitno ne mislijo postarati, se v Šiško vračajo z repertoarjem z zadnjega albuma ”Vanishing Point” in zalogo hitov naše in vaše mladosti!
Vsake toliko se zgodi določena kombinacija, ki je več kot le »primerna« ali »dobra« in sproži nekaj, zaradi česar vesolje ni nikoli več isto kot prej. Samo predstavljajte si svet brez čokolade, martinsk, allstark in usnjene jakne, Beavisa in Buttheada, in seveda, benda Mudhoney in založbe Sub Pop. Aprila 2013 so tako Mudhoney kot Sub Pop Records slavili 25. obletnico in ne bi si mogli predstavljati benda, naj bo nekdanjega, sedanjega ali prihodnjega, ki bi to založbo bolje zastopal. Nirvana, Saint Etienne in Fleet Foxes so prima, a noben drug band ne razturava tako konstantno kot prav Mudhoney, niti se ni temu nihče nikoli približal. Že dve desetletji in pol se jim v nergave obraze zarezujejo sarkastični nasmeški, in to celo tedaj, ko prazne steklenice ali superge stage diverjev le za centimeter zgrešijo njihove glave.
Mudhoney so ob obeleževanju pomembne obletnice poklonili Vanishing Point. Ki ni njihov prvi album. Ali tretji. Ali sedmi. Vanishing Point je njihov deveti studijski album, kar je lep dosežek za kateri koli bend nasploh, v njihovem primeru pa skoraj statistično neizvedljiv, saj govorimo o zasedbi, ki je leta 1988 debitirala s singlom “Touch Me I’m Sick” b/w “Sweet Young Thing Ain’t Sweet No More”, tako eksplozivnim in obupanim, da je pravi čudež, da so preživeli prvi vikend, kaj šele prvo leto. Kaj nam lahko v obdobju, ko preživijo le najnovejši med najnovejšimi (in še ti v najboljšem primeru nekaj tednov), ponudijo nekaj desetletij stari Mudhoney? Kaj bi nam sploh še lahko imeli povedati? Odgovor se glasi: veliko. Medtem ko je večina bendov, ki so jih sprva (napačno ali pač ne) povezovali z grunge sceno, razšla, razpadla, se ponovno združila kot bleda senca prejšnje zasedbe, ali v celoti izginila, so nam Mudhoney vztrajno servirali odmerke garažnega rocka, punka in psiho bluesa, pri čemer so vedno ignorirali tedanje trende v korist ostre mikrofonije, hrumečih basov in edinstvenega glasu Marka Arma. Na albumu Vanishing Point takšne gorečnosti ne manjka, vendar se bend ne pretvarja, da so trapasti, s pivom prepojeni najstniki, ki tavajo po hodnikih srednje šole. Prav nasprotno, te skladbe so nastale na podlagi redke perspektive benda, ki je izkusil uničevalni rock ‘n’ roll in – ne le, da so preživeli in nam o tem lahko pripovedujejo, izvlekli so se polni modrosti in črnega humorja, ki ju lahko dobiš le na taki preizkušnji.
Dežurni krivci
Dežurni krivci so grunt rock bend iz Prlekije. Zasedba deluje od leta 1996, v tem času so izdali 4 studijske plošče (Nikogaršnje mesto – daleč od ljubezni, 2001; Kakor človek, 2003; Strup, 2007; Fakti, 2013) in ploščo Dežurni krivci – Izštekani.
Bend se strogo drži garažnega, podzemnega rock drivea, ki ga odlikujejo tako pestra ritem sekcija, kot tudi odlična kitarska maličenja. Temu Dežurni krivci dodajajo obilo odličnih kitarskih riffov, ki segajo od starih hard trikov in stoner našponanosti pa vse do alternative, post grunge in rahlo noise prijemov. Čeravno se njihov zvok giblje v zelo surovih in bazičnih okoljih pa so skladbe zelo raznoliko zastavljene. Skladbe Dežurnih krivcev imajo ravno pravo dozo bazične rock’n’roll vibracije, garažne neodvisnosti in sodobne hard pogubnosti. Poleg tega zna biti bend tako surovo rockerski, kot tudi sila poetičen. In tudi v teh slednjih, bolj mirnih okoljih, se Dežurni kivci ne odrekajo surovega, ostrega in brezkompromisnega rock zvoka. Več o Dežurnih krivcih>
