Nils Frahm se vrača v Šiško! Po izjemni lanskoletni solo koncertni predstavi, tokrat Nils prihaja v družbi svojih dveh prijateljev iz otroštva, s katerima je ponovno obudil elektronski bend nonkeen. Nils Frahm, Frederic Gmeiner in Sebastian Singwald s kombiniranjem in obdelavo starih posnetkov, trakov, raznoraznih analognih zvočnih generatorjev ter novih sintetizatorskih vragolij, obujajo žlahtni duh
Nils Frahm se vrača v Šiško!
Po izjemni lanskoletni solo koncertni predstavi, tokrat Nils prihaja v družbi svojih dveh prijateljev iz otroštva, s katerima je ponovno obudil elektronski bend nonkeen. Nils Frahm, Frederic Gmeiner in Sebastian Singwald s kombiniranjem in obdelavo starih posnetkov, trakov, raznoraznih analognih zvočnih generatorjev ter novih sintetizatorskih vragolij, obujajo žlahtni duh krautrocka in ga oplajajo z ritmiko in zvočnostjo sedanjega časa. Album The Gamble je izšel 5. februarja pri legendarni založbi R&S Records, Kino Šiška pa bo eno od izbranih prozorišč njihove prve turneje.
nonkeen na turneji spremlja italijanski elektroakustični skladatelj Andrea Belfi, ki bo s svojim solo nastopom na bobnih in elektroniki poskrbel za primeren uvod.
nonkeen – zgodba
Prvi album zasedbe nonkeen je sestavljen iz posnetkov, ki so nastajali v obdobju desetih let med nastopi Nilsa Frahma s prijateljema iz otroštva, Fredericom Gmeinerjem in Sebastianom Singwaldom, v najrazličnejših preprostih dvoranah, kadar se je Frahm spomnil pritisniti REC in avdio kabli niso bili ravno spet pokvarjeni. Gmeiner in Frahm sta obiskovala isto osnovno šolo v podeželskem predmestju Hamburga, kjer se je med njima na podlagi skupnega zanimanja za snemanje zvoka spletlo trajno prijateljstvo. V drugem razredu šole sta začela skupaj ustvarjati radijsko oddajo, v kateri sta uporabljala naključne zvoke iz območja šole, glasove učiteljev, snemala sta tudi sebe pri učenju igranja inštrumentov, za vse to pa sta uporabljala preproste otroške kasetne snemalnike.
Poleti 1989 je vzhodnonemški šolar Sebastian Singwald preživel dva tedna na Frahmovi in Gmeinerjevi šoli v okviru športne izmenjave z mlado vzhodnonemško atletsko ekipo. Ko je prispel tja s svojim oguljenim kasetnim snemalnikom okrog vratu, sta se Frahm in Gmenier navdušila nad eksotično vzhodnonemško tehnologijo in se ob pogovorih o tehničnih vidikih in primerjanju naprav spoprijateljila z njim. Singwald je, potem ko se vrnil v berlinski predel Karlshorst, postal njun vzhodnonemški dopisnik, »Korrespondent für körperliche Betätigung«, in jima pošiljal poročila o prigodah v šoli in posnetke športnih prireditev. Frahma in Gmeinerja je vse večje zanimanje šolarjev za njuno oddajo spodbudilo, da sta se začela posvečati glasbenim premorom med poročili o življenju v šoli. Predvajala, izvajala in prirejala sta eklektično mešanico otroških narodnih pesmi, pop glasbe, ki sta jo slišala na radiu, klasične glasbe in improviziranih komadov, reciklirala sta praktično vse, na kar sta naletela. Singwald je skladbam dodajal posnetke svojih basov.
Ko je Berlinski zid padel, sta Gmeiner in Frahm komaj čakala, da obiščeta Singwalda in bodo zaigrali skupaj kot bend. Singwaldov stric jih je povabil, naj med poletnimi počitnicami svojo avtorsko glasbo predvajajo v njegovem zabaviščnem parku v Plänterwaldu. Njuni starši so, ganjeni ob ideji ponovno združene Nemčije, spodbujali njihovo prijateljstvo in daljša bivanja v Vzhodnem Berlinu. Otroci so vsako poletje po več tednov kot bend nastopali v zabaviščnem parku. Poleti 1997 pa, ko so vsi dopolnili 15 let, je njihove glasbene kariere prekinila nesreča, ob kateri se je končalo tudi njihovo sodelovanje. Njihov nastop je bil nenadoma prekinjen, ko so se z bližnjega vrtiljaka odtrgali sedeži na verigah in je dva udeleženca vrglo v oder. Eden od ponesrečencev je pristal z nogama naprej v basovskemu bobnu, drugi pa je treščil v Singwaldov basovski ojačevalec. Medtem ko so ranjenca spravljali v rešilni avto, so Gmeiner, Frahm in Singwald pustili polomljene inštrumente, se skupaj odpovedali glasbi in šli vsak po svoje.
Gmeiner, Frahm in Singwald, ki so zdaj že proti tridesetim vsi živeli v Berlinu, so opiti ob ponovni združitvi sklenili, da preteklosti ne bodo več dovolili vplivati na svoja življenja in še naprej metati senco na njihovo skupno zasedbo. Počasi in previdno so spet začeli preigravati in se dobivati v Singwaldovi kleti na dolgih eksperimentalnih vajah, ki so jih snemali na kasetne snemalnike, prav tako kot v starih časih. Nostalgično so poslušali svoje otroške posnetke, tu in tam kaj dodali, kaj drugega posemplali. Po osmih letih je iz tega procesa povsem naravno nastal album.
Skladbe z albuma The Gamble so prvotno snemali s štirimi kasetnimi snemalniki, priključenimi na še bolj primitivne pevske mikrofone, včasih pa je Frahm dober posnetek nasnel s slabim samo zato, ker je bil zmeden. Sprejemljivi so bili le čisto prvi posnetki, zato niso hoteli vaditi ali snemati po večkrat, da bi jih spreminjali ali izboljševali. Vse pa je bilo dejansko odvisno od tega, kaj se je znašlo na magnetofonskem traku, kar pomeni, da je slučaj postal četrti član zasedbe. Vsake toliko so kasete odnesli v Frahmov studio, jih poslušali, izbrali svoje najljubše dele in jih spravili na računalnik, kar jim je omogočalo nadaljnje delo, saj so določene odseke obdelali ali dodatno nasneli. Kasete so nato ponovno uporabili za nove posnetke.
Ko so skupaj poslušali glasbo, ki so jo posneli pred leti, so kot bend svoj zvok lažje zasukali v izrazitejšo smer. Čeprav so začeli kot eksperimentalna zasedba, so svoje delo ves čas jemali zelo resno, a so vseeno ohranili svoje minimalistične snemalne kapacitete in še vedno prepuščali slučaju, da igra svojo vlogo prek nezanesljivih kasetnih snemalnikov in cele vrste cenenih snemalnih naprav, ki so jih uporabljali. Nikoli ni nihče vedel, kako bo kaj zvenelo, tako kot se pri fotografiranju na film skrivnost ohranja, dokler slednjega ne razvijemo – včasih je prišlo do »dvojne osvetlitve« ali pa se je kaseta slučajno predvajala vzvratno. Poleg tega so naprave, pri katerih se je hitrost motorjev spreminjala, oživljale tudi druge fantastične – prej neslišane, nepredstavljive, predvsem pa vedno nepričakovane zvoke. Takšne neizogibne vtisnjene nezgode so lahko skladbo izpopolnile, ali pa jo enako verjetno v celoti uničile.
K posnetkom pa so poleg Gmeinerja, Frahma, Singwalda in slučaja prispevali še drugi dejavniki – prijatelji, kot je Andrea Belfi, ki jim je med nasnemavanjem vnesel nekaj karakterja, in lokacije, kot je stanovanje v Københavnu, kamor so hodili na dopust in kjer sosedom še vedno dolgujejo opravičilo.
Gmeinerju, Frahmu in Singwaldu ni bilo vedno lahko najti časa, da bi se si skupaj zbrali in nasnemavali ali miksali, a nazadnje so se zavedli, da so prišli do stopnje, ko jim ni treba ničesar več spreminjati. Slučaj pa je odigral še svojo zadnjo vlogo, ko je na srečanju v Manheimu združil Frahma in Renaarda Vandepapeliera. Po tistem ni trajalo dolgo, da se je posušilo črnilo na pogodbi z legendarno elektronsko in eksperimentalno založbo R&S Records.
nonkeen so začutili, da se lahko spet prikažejo iz kleti. Videli in slišali jih bomo tudi v Šiški!
Andrea Belfi je bobnar, skladatelj in eksperimentalni glasbenik.
V dvajsetih letih delovanja je od začetnih let udejstvovanja v različnik punk skupinah, postopoma razvil samosvoj bobnarski slog in čedalje bolj prepletel izkušnje iz delovanja v sferi eksperimentalne glasbe, elektronike, rocka in improvizacije. S hipnotičnimi ritmi in teksturami ustvarja vznemirljiva zvočna polja, ki poslušalca posrkajo vase.
Izdal je pet samostojnih albumov in več kot 50 albumov, na katerih sodeluje z različnimi ustvarjalci in sicer na prominentnih založbah kot so ROOM40, Miasmah, Häpna, Die Schachtel, Constellation, Blue Chopsticks.
Na seznamu ustvarjalcev, s katerimi je Andrea Belfi sodeloval se nahajajo tudi Mike Watt, Carla Bozulich, David Grubbs, Jóhann Jóhannsson, Nils Frahm in mnogi drugi.
Organizacija: Kino Šiška in Kataman.
