Oh, how very ordinary vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb/fragmentov/avtobiografskih motivov avtoric in kratkih zgodb Katherine Mansfield, predvsem zgodbe Bliss. Gre za dva večera, dveh pogledov na nekaj podobnih vprašanj – za razčiščevanje dveh žensk, za njuno soočanje z realnostjo življenja, ki ga živita.
Stara mestna elektrarna Ljubljana, 6. in 7. maj 2022
6. 5. 20h Katja Legin: Oh, kako zelo običajno
7. 5. 20h Bojana Robinson: The sound of night
Avtorstvo in izvedba: Bojana Robinson, Katja Legin in gostje
Izbor glasbe: Bojana Robinson in Katja Legin
Oblikovanje zvoka in zvočna intervencija: Tomaž Grom
Izdelava videa : Matej Marinček
Dramaturško oko: Zala Dobovšek
Sogovorniki v procesu: Tomi Janežič, Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac, Urša Vidic, Dimitrije Kokanov
V predstavi se uporablja glasbo: Herbie Handcock, Indexi, Etta James, Benny Goodman, Bebi Dol, Simon and Garfunkel in izsek iz Podcasta Agelast Galeba Nikačevića (podcast 028)
Izvršna producentka: Tjaša Črnigoj
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Koprodukcija: Kino Šiška
Partnerji: DUM, Španski Borci, Bunker
Zahvale: Tomi Janežič, Matt Robinson, Petra Hazabent, Stanka Babnik, Nataša Recer, Mateja Bučar, Eva Kraševec
V predstavi se uporablja slovenski, srbski in angleški jezik.
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Oh, how very ordinary vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb/fragmentov/avtobiografskih motivov avtoric in kratkih zgodb Katherine Mansfield. Gre za dva večera, dveh pogledov na nekaj podobnih vprašanj – za razčiščevanje dveh žensk, za njuno soočanje z realnostjo življenja, ki ga živita.
Oh, kako zelo običajno
Kader 1:
Ženska v zeleni krojeni obleki stoji v prostoru. Nad njo visijo male barvaste zastavice, v kotu prostora so obešeni baloni. Pred njo je miza polna kozarcev za šampanjec. V rokah ima barvasto krpico za čiščenje. Oranžno. Z njo čisti kozarce. Zavzeto. Ampak ne hiti.
Kader 2:
Sedi na fotelju. Kadi. Kot v kakšnem Antonioniju. In res se sliši Herbie Hancock. Iz Youtube-a, na telefonu. Ne, ona ni žrtev moške perspektive, kadra ni zastavil moški režiser, ki glorificira ujetost in trpljenje ženske. Gleda nas, miga s stopali, obutimi v črne salonarje z visokimi petami. Uživa.
Kader 3:
Velika miza, pregrnjena s plastičnim rožastim prtom. Na mizi so nož, deska, velika posoda, peclji in ostanki paradižnikov. Nikogar ni. Diagonalno desno za mizo je prižgan sesalec.
Predstava kombinira avtobiografsko in literarno, filmsko, plesno in gledališko, poslužuje se od ekscesa, kopičenja in obilja do zaustavitev, praznin in prostega teka. Fokus da vsakdanjemu, neglamuroznemu, banalnemu, praznuje to, saj prav v običajnem vidi vrzel v kateri se združujejo nepomirljiva nasprotja in kompleksnosti, hkrati pa se prav v teh “banalnostih” rojeva tudi poetičnost, fantazija, duh-ovitost in smisel.
The sound of night
Bojana raziskuje možnosti avtobiografskega izraza z brisanjem meje med izkustvenim ( doživeto konstitutivno izkušnjo) in izvedenim (ponovno preživetim, artikuliranim in ponovno izzvanim izkustvom ).
Avtorica ne raziskuje samo svoje izkušnje bivanja v družbi s preigravanjem novih identitet ( matere, žene, umetnice itd.), temveč predvsem vse tisto, kar jo izgrajuje kot performerko kot se realizira v samem konceptu izvedbe. Bojana preizprašuje fenomen dihanja kot samoumevne osnovne fiziološke funkcije našega biološkega telesa, ki ga dela živo, prek izkušnje življenja matere otroka z zdravstvenim problemom, ki prinaša v razmislek samo dihanje. Osnovni jezik izvajanja se gradi prek preizpraševanja behaviorističnih dejavnosti matere,s fiziološkim procesom dihanja v teh istih dejavnostih, na podlagi katerih na ta način gradi plesni jezik, s katerim artikulira in konstituira svojo izkušnjo in novo uprizoritveno/odrsko identiteto.
Iz kritik:
“Ta relativno redki dramaturški pristop podčrta ustvarjalno poetiko ustvarjalk in ustvarjalcev, ki je osvežujoče neobremenjena s kupom konvencij tako dramskega kot sodobnega gledališča in ki dogodek zgradi na temeljih vzpostavljanja atmosfer, meditacij, razmislekov, esejev, variacij na izvirno temo. “ Maša Radi Buh (Kritika, Si-gledal)
“Osnovni ton predstave tako nikdar ne zavije s poti, z linije, ne razleze se v emocijo ali moralizem (niti v verbalnem niti v vizualnem niti v gibalnem segment ), temveč skuša uprizoriti ravno »tisto«, »ono«, vedno uhajajoče, torej neuprizorljivo.” Blaž Lukan (Neodvisni)
