POLIGON – neznosna lahkost participacije otvoritev 15.10. ob 17:00 uri v Poligonu možnost udeležbe: 15.10., od 17:00 do 19:00 16.10., od 17:00 do 19:00 17.10., od 12:00 do 16:00 Poligon se odpre vsako uro za deset udeležencev. Predstavitev projekta: 16.10. ob 16:00 uri. Poligon so postavili: Dušan Broćić, Bojan Đorđev, Siniša Ilić, Jana Jevtović, Dragana Jovović,
POLIGON – neznosna lahkost participacije
otvoritev 15.10. ob 17:00 uri v Poligonu
možnost udeležbe: 15.10., od 17:00 do 19:00
16.10., od 17:00 do 19:00
17.10., od 12:00 do 16:00
Poligon se odpre vsako uro za deset udeležencev.
Predstavitev projekta: 16.10. ob 16:00 uri. Poligon so postavili: Dušan Broćić, Bojan Đorđev, Siniša Ilić, Jana Jevtović, Dragana Jovović, Maja Mirković, Katarina Popović in Ljiljana Tasić
Ljubljanska izvedba Poligona nastaja v sodelovanju s petimi lokalnimi umetniki, Jano Božič, Ivo Tratnik, Simonom Macuhom, Ines Šimunić in Jasmino Založnik, in je rezultat petdnevne delavnice / raziskovalnega procesa. Potek raziskovalnega procesa od 11.10. do 15.10, vsak dan med 11:00 in 17:00 uro.
Produkcija: Stanica – servis za savremeni ples in Bitef teatar, Beograd, Maj 2014.
Produkcija izvedbe v Ljubljani: Nomad Dance Academy Slovenia in Kino Šiška v sodelovanju s Poligonom in v partnerstvu CoFestivala
S finančno podporo: Ministrstvo za kulturo in informiranje Republike Srbije, Program Kultura Evropske Unije v okviru projekta Life Long Burning, Ministrstvo za kulturo Rrepublike Slovenije.
Poligon je materialni scenarij za izvedbo in aktivni, performativni družbeni prostor. Razširja konvencionalno razumljen pojem odra in postavlja vprašanje o participaciji v sodobni umetnosti v današnjem družbeno-političnem trenutku. Gibajoč se skozi prostor Poligona, sledeč navodilom, občinstvo, ki je hkrati tudi izvajalec, naleti na niz vizualnih, zvočnih, arhitekturnih in konceptualnih izzivov in nalog, ki naslavljajo njihovo gibanje v prostoru in narekujejo trajanje dogodka.
“V Poligonu, se med 15.10. in 17.10. od 16:00 ure naprej, sprejemajo posamezniki za veliki Poligon!
Kliče vas samo danes, samo enkrat!
Kdo danes izpusti priložnost, jo izpusti za vselej!
Kdo misli na svojo prihodnost, pripada nam!
Vsak je dobrodošel! Kdorkoli želi postati umetnik, naj se javi!
Mi smo gledališče, ki je potrebno vsem, vsakemu na svoj način!
Kdor se odloči za nas, mu že sedaj čestitamo! A pohitite, da boste prišli na vrsto! 17. 10 ob 16:00 uri bo Poligon zaprl svoja vrata in ne bo jih več odprl.
Preklet bil tisti, ki nam ne verjame.
Naprej na/v Poligon!”
Pred plakatom stoji mnogo ljudi, ali ne bi se trdilo, da so navdušeni nad tem pozivom. Ni sam plakat ni verodostojen, kot so sicer plakati. Ne upa, ima eno veliko napako – na njem ni besede o plači. Da bi bila plača barem vredna pomena, bi bila vsekakor navedena; ne bi pozabili omeniti tistega, kar je najprivlačnejše. Nihče ne želi biti umetnik, a vsak si želi, da bi bil plačan za svoje delo.
Plakat ima eno veliko vabo. “Vsak je dobrodošel”, piše. Vsak, torej tudi jaz. Omenjeno pomeni: pozablja se vse, kar je bilo narejenega – tako ne bo niti meni nič zamerjeno!!! Lahko se prijavim za delo, ki ni sramotno, na katero se celo javno poziva! Prav tako je javno obljubljeno, da bodo sprejeli tudi mene. Ničesar boljšega ne iščem; želim le, da končno pričnem s pristojno kariero, a to izgleda kot prilika za to. Morda je vso to hvaljenje na plakatu navadna laž, morda je ta veliki Pologon v Poligonu nekakšen mali, potujoči cirkus – meni zadostuje, da sprejema ljudi. Jezi me, da že drugič prebiram plakat, a si želim, da ponovno najdem tisti stavek: “Vsak kdo je dobrodošel!” Na začetku pomislim(po poglavju “Oklahamsko naravo gledališče” iz romana “Amerika” Franca Kafke)
