Kako stroji osmišljajo človeški svet, čigar organizacija s progresivno intenziteto deluje med njimi in skozi njih?
Stroji so rekonfigurirali naš odnos do reprezentacije, komunikacije in spomina. Njihova vizija, zdaj prepletena z našo, je zgrajena okoli logik mehanske infrastrukture binarnih protokolov, ciklov operacij strojne/programske opreme, in togega proceduralnega procesiranja interpretacij podatkovnih tokov. Strojev ne zanima, kdo smo, kaj smo in kaj sestavlja naš kulturni prostor; interesirajo jih številke ter vzorci – v ritmičnem procesiranju. Strojem so slike, besedila, ikone ali simboli grafičnih uporabniških vmesnikov tako odveč za njihovo delovanje kot naša telesa in umi. Vse se razgradi v številke, procesirane skozi materialnost strojne opreme in neskončno preobraženo, spremenjeno, preslikano ter prevedeno skozi verigo procesov z vnosi in iznosi, s čimer se stanje sodobnosti transformira v komputacijsko nepredvidljivost. V odnosu z nami so stroji precej ikonoklastični. So brezbrižni in zadovoljni s svojo brezbrižnostjo oziroma, bolj natančno, ne komunicirajo, le procesirajo, dokler ne zamrznejo ali se okvarijo.
Instalacija temelji na treh omreženih strojih, ki dostopajo drug do drugega, pri drug drugem iščejo binarne/sistemske datoteke in jih izvajajo na zaslone. Kar se zdi kot napaka, projicirana na ekran, je dejansko nezmožnost stroja za prevajanje teh datotek v človeku razumljiv ASCII. S prevajanjem strojnega procesiranja v človeku razumljiv izraz lahko skozi napake in kompleksnost ujamemo bežen vpogled v obseg in strukturo informacij, ki so izven našega dosega znotraj komputacijskih sistemov sodobne digitalne kulture. Zvok je neposredna amplifikacija strojnega procesiranja skozi magnetne mikrofone znotraj vsakega stroja.
Projekt je nastal v okviru magistrskega študija Interaktivni mediji: Kritična teorija in praksa na univerzi Goldsmiths, University of London, podprt pa je s štipendijo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije.
Tadej Vindiš (1990, Slovenija) je v Londonu bivajoč umetnik in raziskovalec na križišču fotografije, kulturnih študij, tehnologije in raziskovanja medijev, osredotočen na področje strojne vizije – njene kulturne implikacije in motnje. Na FAMU v Pragi je študiral fotografijo in tam leta 2013 prejel tudi naziv BcA. Od 2011 do 2012 je bil prejemnik štipendije slovenskega ministrstva za kulturo. Leta 2016 je pod mentorstvom Grahama Harwooda in Luciane Parisi zaključil magistrski študij Interaktivni mediji: Kritična teorija in praksa na univerzi Goldsmiths, University of London, za svoje delo pa je prejel štipendijo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Vindiš je razstavljal v Sloveniji (KiBela, MMC KIBLA in Kibla Portal, Galerija sodobne umetnosti v Celju, Miklova hiša, Galerija Simulaker, Fotogalerija Stolp, GT22, itd.) in na tujem: na Češkem (DOX – Center za sodobno umetnost, Galerija NTK, Studio Fotograf, Famufest Festival, itd.), Slovaškem (Off Photo Festival v Bratislavi), Islandiji (Menninganótt – kulturna noč Reykjavika), Kitajskem (Kitajski sodobni muzej Chech), Hrvaškem (Mednarodni festival fotografije Organ Vida), v Veliki Britaniji (Brighton Photo Fringe) ter drugod. Tesno sodeluje z ACE KIBLA, je član osrednje ekipe festivala Fotopub, podpredsednik društva Kombajn in član londonskega kolektiva body>data>space, trenutno pa je gostujoči raziskovalec v Centru kulturnih študij univerze Goldsmiths, University of London.
Organizacija: Kino Šiška.
