Med trike, ki so ustvarjanju in izmenjavi zinov dajali občutek prevratništva, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja spadalo premazovanje poštnih znamk z milom ali lepilom za papir. Tako se žig ni prijel in znamke so bile uporabne večkrat. Trik ti je poleg prihranka in veselja ob potegavščini prinesel ohlapno zagotovilo, da bo na tvoj naslov prej ali slej (skupaj z zbledelimi znamkami) prispel nov zin. In prihajali so od vsepovsod: iz nekdanje Jugoslavije, Evrope, obeh Amerik, Filipinov in Malezije. Na dokazih – škatlah zinov, pisem in razglednic (kajpak brez znamk) – se odtlej nabira prah.
S to razstavo se zini iz lepega, intimnega spomina na sceno iz devetdesetih v mojih očeh spreminjajo v muzejske eksponate, pa čeprav se vse, kar nas je, fanzinarje, takrat gnalo, temu upira. In čeprav so nekateri zini na razstavi še vredni branja, čeprav (sama ali z drugimi) še naredim kakšen zin, današnja scena pa je nadvse živa, je pri izboru prevladal zgodovinski pogled. Narekovala mi ga je vitrina – da o poštnih nalepkah in samolepljivih znamkah sploh ne govorim. –Tea Hvala
Tea Hvala je svoj prvi zin Pssst … objavila leta 1997. Po štirih številkah in pol so sledili Potopis kože (2001), Slastičarna (KUD Anarhiv & KUD Mreža, 2002), The Curved (2004), Izvajanje velikega blatarja (samozaložba Damijan Kracina, 2007), 3 Stories (2010), Togi nasmehi (2013), Razkorak (LBAL, 2015) in Podzemlje (samozaložba Bata Leviki, 2016). Med letoma 2008 in 2016 je na delavnicah Svetovi drugih soustvarjala zine kolektivno ustvarjenih zgodb in kolažev.
Organizacija: Kino Šiška.
