URBANI ZARISI

Skupnost, ki se je očitno uspela dogovoriti za nekakšno koreografijo, za skupno “javno rabo telesa” z namenom ustvarjati nenapovedane, naključne nepravilnosti, je fenomen že, ker v tej individualizirani družbi obstaja. Pozicionirana je na porozno mejo med javnim in zasebnim, “v kavarno, na parkirišče, na nikogaršnji vhod, izhod, na ali pod okno,” saj želi uloviti neulovljive ostanke javne sfere. Telo je po Foucaultu tisti ne-kraj, utopija, točka nič, od koder se orientiram v svetu. V radijskem predavanju Utopično telo tako pojasni, da čeprav je telo edini resnični kraj, iz katerega bežimo in si gradimo utopije, je tudi tista edina točka, skozi katero lahko živim utopijo tukaj in zdaj. Javna raba telesa pri tej urbani koreografiji si ne dela utvare o potentnosti javne sfere v javnem prostoru. Bolj kot po principu vidnosti operira po principu nevidnosti in naključja. Tudi javno naslavlja zgolj po naključju, ne po principu spektakla, reprezentacije, ampak v smislu estetskega kontinuuma …” – Pia Brezavšček