Xylouris: Giorgos Xylouris, mojstrski muzikant na grški lutnji, ki se je temeljev tradicije učil od strica in očeta (oba sta kultni figuri grške, natančneje kretske ljudske godbe), z očetom Antonisom Xylourisom – Psarandonisom pa je že kot mulec igral na pomembnih koncertih in posnetkih. Xylouris je vodil številne ansamble, prisoten pa je na več kot
Xylouris: Giorgos Xylouris, mojstrski muzikant na grški lutnji, ki se je temeljev tradicije učil od strica in očeta (oba sta kultni figuri grške, natančneje kretske ljudske godbe), z očetom Antonisom Xylourisom – Psarandonisom pa je že kot mulec igral na pomembnih koncertih in posnetkih. Xylouris je vodil številne ansamble, prisoten pa je na več kot 70 albumih.
White: Jim White, bobnar, ena tretjina pri nas dobro poznane in upravičeno čaščene avstralske »umazane trojke« Dirty Three, ki Xylourisove meandrirajoče melodije primerno dopolnjuje, poglablja in še bolj razširja s celim naborom ritmičnih zank in ugank. White je sodeloval tudi z vrsto kultnih glasbenikov, kot so Cat Power, Will Oldham, PJ Harvey, Nick Cave ali Bill Callahan.
Xylouris White: Neugnani dvojec, nova atrakcija nove muzike, ki se uspešno otepa predalčkanju in znamčenju ter ročno združuje dediščino z aktualnim trenutkom. Že z izjemnim prvencem Goats (Other Music Recording, 2014) v produkciji Guya Picciotta iz kultnega postpunkovskega benda Fugazi, je tandem navdušil poslušalce in kritike. Tako je, denimo, prestižna radijska postaja NPR (National Public Radio) prav njun izdelek izbrala za »najboljšo globalno glasbo leta 2014«, njun zvok pa opisala kot »fantastične in nezemeljske harmonske teksture«.
Xylouris in White sta se srečala v Avstraliji, saj je Xylouris v 90. letih 20. stoletja živel »tam doli« ter si z Dirty Three velikokrat delil oder in se jim občasno pridružil v muziciranju. Iz teh spontanih sessionov je nastal dvojec Xylouris White, ki navdušuje s čisto novim pristopom k »delanju muzike« in oblikovanju zvoka, kar še posebej pride do izraza na ekstatičnih koncertih. Podobno kot v skladbah starih ljudskih filigranov zvoka ali labirintičnih komadih Dirty Three tudi skladbe tega tandema poslušalca začarajo in omrežijo s svojo zmuzljivostjo in neujemljivostjo. Ravno ko misliš, da sta skladbo nadvse primerno prizemljila in se bo zdaj zdaj končala, vanjo vpleteta nov vzorec, ki prešnjo meditativnost dostikrat ponese v psihadeličen zvočni vihar. Ali obratno … kot so zapisali tudi v cenjenem Pitchforku: »Medtem ko se komad kotali naprej, pridejo trenutki, ko se zazdi, da se bo zgodilo nekaj neznanskega, a nas pesem s tem le draži in se nato razblini.«
Izjemna čezmejna in nadžanrska zvočna poslastica, ki bi morala poleg ljubiteljev post- in alter-rocka ter tradicionalnih godb in akustičnega neofolka (je kdo omenil Johna Faheyja?) zamikati vsaj še tudi zasledovalce eksperimentalne in improvizirane glasbe! (Mario B)
