Folija na kavču, pes na tleh je razstava fotografa Matica Pandela, ki ga je na 5. mednarodnem zin natečaju (2019) izbrala strokovna žirija v sestavi umetnikov in kuratorjev, ki so dejavni na področju zinov: umetnica in fotografinja Lucija Rosc, kuratorka in galeristka Bea Istvánkó (ISBN könyv+galéria) ter kuratorka in kulturologinja Lara Plavčak.
17. februarja 2005 so štirje raziskovalci z MIT-ja objavili rezultate kratke raziskave. Opravili so niz meritev, ki bi potrdile ali ovrgle smotrnost nenavadne prakse nekaterih njihovih kolegov, ki so hodili naokoli z aluminijasto folijo na glavi. Obstajalo je namreč splošno prepričanje, da tako ščitijo glavo pred morebitnim vstopom invazivnih valovanj. Ključna dimenzija teh valovanj je bila po prepričanju lastnikov tovrstnih pokrival prikrita namera tajnih agencij, da bi brale njihove misli. Aluminijasta folija naj bi odbijala ta valovanja in tako ščitila avtorje misli pred morebitnimi vdori. Kjer nastopijo avtorji, pa se pojavi tudi transgresija njihovih del. Velja tudi obratno; kjer je transgresija del, nastopijo avtorji. Naše misli so prepogosto nečedne, grozljive, joj, preganjajo celo nas same. Če je možno, se v takem primeru avtorstvu hitro odrečemo. Po drugi strani nekatere misli skrbno držimo zase kot stvar intimnega ponosa in jih čuvamo čim bolj na varnem. Takih ali drugačnih vsebin nismo pripravljeni deliti, še najmanj pa z raznimi agencijami nadzora, zato se nekateri zatečejo k aktivni zaščiti zoper neželena prisluškovanja. Ker niso prepričani v uspešnost pasivnega prikrivanja, miselne vsebine raje zavijejo v folijo. Aluminijasti stožec na glavi tako v minimalnem dometu zaznamuje dva jasna pola — notranjega in zunanjega. V notranjosti se nahaja nekaj, kar je reda intimne svobode, medtem ko v zunanjosti nastopa represivna regulacija, ki prav skozi ogrožanje notranje zasebnosti začrta mejo med zunanjim in notranjim. V taki ureditvi se kaže temeljna fantazma varnosti in grožnje, znanega in neznanega, vabljivega in odbijajočega. Alu folija torej ščiti užitno vsebino pred razkrojem, ki ga povzročajo zunanji vplivi, povsem enako kot pri sendviču iz nahrbtnika.
Skupina raziskovalcev v zasedbi Ali Rahimi (Elektroinženirski in računalniški oddelek, MIT), Ben Recht, Jason Taylor in Noah Vawter (vsi Laboratorij za medije, MIT) je opravila vrsto meritev prehajanja valovanj v frekvenčnem območju med 10 kHz in 3 GHz skozi dvoplastno aluminijasto pokrivalo. V ta namen so uporabili tri najpogostejše oblike zaščitnih pokrival — klasično, fez in centurion. Merilne sprejemnike so namestili na štiri režnje lobanje: frontalno, okcipitalno in parietalno – skratka spredaj, zadaj in pri straneh. Rezultati meritev so bili presenetljivi: pri vseh treh različicah staniol čelad so ne glede na mesto meritve na lobanji zaznali 30 dB ojačitev pri 2,6 GHz valovanju in 20 dB ojačitev pri 1,2 GHz in 1,5 GHz valovanju. Valovanje v ostalih frekvenčnih območjih se ni bistveno spremenilo. Tako so prišli do sklepa, da pokrivala ne le ne ščitijo pred valovanjem, temveč imajo nasprotni učinek in to natanko v območjih vladno reguliranih komunikacijskih sistemov in sistemov mobilne telefonije v lasti multinacionalnih korporacij. V zaključku avtorji poročila še navržejo, da so obravnavani modni dodatek nemara spravile v obtok taiste agencije, pred katerimi naj bi varoval, kar je lep primer interpretativnega obrata paranoikov ob soočenju z empiričnim protidokazom. S tem opozorilom raziskovalci spodbujajo trenutne uporabnike, naj še zaostrijo svoje napore in izboljšajo dizajn aluminijastih pokrival ter preprečijo vstop valovanj s spodnje strani.
Ima razstavljeni nabor fotografij in objektov z vsem tem kaj skupnega? Nič in hkrati vse. Folija v Pandlovih rokah res ne ovija užitne sredice, ne odbija škodljivih vplivov, ne predpostavlja velikih institucij nadzora, ni prav uporabna in ne počne nič pametnega … ok, leži na kavču, gleda televizijo, to pa je tudi vse. V celem spektru avtorjevih preigravanj drži eno in isto držo — ovija mejo med pričakovano funkcijo in nepričakovano vidnostjo, mejo med tem, da ovija Toblerone, in tem, da nekje zgolj je, je in nič. Tako se folija zguba v formo zoprnega razmerja med tem, da deluje, ne da bi pritegnila kakršno koli pozornost, in tem, da pritegne pozornost, a le takrat, ko ne deluje. V trenutku, ko se pojavi na razstavi, folija jasno zastavlja vprašanja, tako kot vsakršni readymade-i iz lokalnega Leclerca. Kot materija nekaj sporoča, omogoča, posreduje; Pandel pravi, da je medij. Kot material prikriva, zavaja, kamuflira, odbija, pretvarja se, da je nekaj za tem, nekaj užitnega. Ovija misel na način, da je znotraj, kot zaščitno pokrivalo na glavi zarotnika. Obenem pa, tako kot empirični dokaz zgrešenega prepričanja obrne kapo navzven, Pandlova folija odbije misel na mojo stran, jo pozrcali, zguba in zavije v kepo. Aha, folija ne misli; jaz naj bi mislil, folija samo gleda televizijo.
— Peter Rauch
Matic Pandel (1995) je končal dodiplomski študij fotografije na Visoki šoli za storitve v Ljubljani. Ukvarja se s foto beleženjem urbane pokrajine, z manipulacijami znotraj fotografije ter z video montažo. Razstavljal je na skupinskih razstavah v galerijah Photon, MSUM, Cirkulacija2, Aksioma in na Fotopubu. Podiplomski študij nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Folija na kavču, pes na tleh je razstava fotografa Matica Pandela, ki ga je na 5. mednarodnem zin natečaju (2019) izbrala strokovna žirija v sestavi umetnikov in kuratorjev, ki so dejavni na področju zinov: umetnica in fotografinja Lucija Rosc, kuratorka in ilustratorka Alin Kostiov ter kuratorka in kulturologinja Lara Plavčak.
7. 6. – 26. 6. 2021
Organizacija: Kino Šiška
