Za ustvarjanje svojega petega studijskega albuma z naslovom Taiga se je Nika preselila iz središča Los Angelesa na otok Vashon v morski ožini Puget, v želji, da bi se potopila v svet narave. Otok z gostimi gozdovi je kot nekakšna enklava brez mostov, ki bi ga povezovali s celino. Tajga pa je največji kopenski biom
Za ustvarjanje svojega petega studijskega albuma z naslovom Taiga se je Nika preselila iz središča Los Angelesa na otok Vashon v morski ožini Puget, v želji, da bi se potopila v svet narave. Otok z gostimi gozdovi je kot nekakšna enklava brez mostov, ki bi ga povezovali s celino. Tajga pa je največji kopenski biom na svetu, divji severni gozd, ki prekriva velik del Rusije, Kanade in Evrazije in mu v Severni Ameriki pravijo »Northwoods«. Nika je odraščala v tem severnem gozdu, na podeželju države Wisconsin. Ker ima ruske prednike, njen rod prebivalcev tajge sega več generacij nazaj in zato se je ta pokrajina nekako tudi genetsko vtisnila vanjo. Že od nekdaj čuti njeno privlačnost. Tajga ji predstavlja brezmejnost: tam ni zakonov, je samo preživetje – tajga je nedolžna in surova hkrati in s svojo čistostjo uteleša določeno naivnost, vendar je v svojem jedru neizprosna in brutalna.
Nikin ustvarjalni proces na otoku Vashon je bil v večini primerov zelo drugačen od dosedanjega. Pri prejšnjih albumih je začela glasbo pisati z ritmom ali s plastmi zvokov iz sintesajzerja, vokale pa je običajno dodajala kot zadnje, toda tokrat je pesmi najprej pisala povsem acapella. Pred tem je posnela orkestralen album Versions, ki jo je navdihnil k ponovnemu preučevanju svoje klasične pevske izobrazbe in k izpopolnjevanju tega, kar je razvijala v mladosti. Spet je začela vaditi z nekdanjo učiteljico opernega petja in tako dobila več zaupanja vase in večji razpon glasu, kakršnega že nekaj časa ni imela več. Tako se je lahko znebila noisa in odmeva, s katerim je včasih zaradi strahu prekrivala svoj glas.
Po inkubacijskem obdobju devetih mesecev, ki jih je preživela na otoku Vashon, se je vrnila v Los Angeles, kjer je album uredila skupaj s koproducentom Deanom Hurleyjem (on je prej delal že z Davidom Lynchem, z Danger Mouse in Sparklehorse). Hurley ji je omogočil bolj zanesljive posnetke kot pri prejšnjih albumih, ki so bili večinoma posneti doma. Taiga nedvomno predstavlja nekaj novega za Zola Jesus. Kot je to opisala glasbenica sama: »Glasba na tej plošči je silovita, z močnimi trobili in basi, s kristalno čistim vokalom.«
Taiga je osvobojena v sedanjosti in hkrati povezana s preteklostjo, zato je to vrhunec ustvarjanja Zola Jesus, je kulminacija večletnega rušenja omejitev.
FB DOGODEK
Zola Jesus FB
Zola Jesus SPLETNA STRAN
Irena Tomažin (SLO)
Irena Tomažin je plesalka, koreografinja in pevka, večinoma nastopa v plesno-gledaliških predstavah in vokalnih performansih ter koncertih eksperimentalne improvizirane glasbe. Doslej je ustvarila sedem avtorskih vokalno-plesnih projektov (Hitchcockove metamorfoze z Mitjem Reichenbergom, Kaprica, (S)pozaba kaprice, Kot kaplja dežja v usta molka, Ptih s Hanno Preuss, Splet okoliščin z Josephine Evrard, Okus tišine) ter sodelovala z mnogimi režiserji in koreografi doma in v tujini. Od leta 2006 izvaja solistični projekt za glas in diktafone, imenovan iT, s katerim je ustvarila ploščo Crying games. Z njim je nastopala doma in v tujini (festival Rdeče Zore, Break, Sound Explicit – Galerija P74, Ultra hang/Budimpešta, Bratislava, Club 5/Dunaj, Mostar, Dis-patch/Beograd, Interzone/Novi Sad, dvakrat na festivalu Densites/Francija, Sajeta, Druga godba, festival Neposlušno, CultureScapes/Švica, …). Sodelovala je tudi v kolektivu Bast Alda Ivančiča, z Bratkom Bibičem in Borghesio. Redno vodi delavnice z glasom doma in v tujini. Kot improvizatorka redno nastopa na tujih in domačih odrih, sodelovala je z glasbeniki, kot so Tomaž Grom, Christof Kurzmann, Tim Blechmann, Okkyung Lee, Lee Patterson, Xavier Charles, …
Organizacija: KUD Kataman in Kino Šiška
